Tako reče doktor Kerin svojim avstrijskim kolegom, če kdo v šali kaj pripomni čez njegovo slovnico. Pa daleč od tega, da krški kolega, žilni kirurg, ne bi znal nemško. Rojen je bil v Švici, kjer se je spoprijateljil z jezikom. Po slovenskih šolah, fakulteti, specializaciji in uspešni karieri – bil je predstojnik kirurgije in vodja žilne kirurgije v SB Novo mesto – se je odločil nadaljevati svojo pot v Deželni bolnišnici Celovec (Landeskrankenhaus Klagenfurt).
Bili ste predstojnik kirurgije v SB Novo mesto, od leta 2007 pa vodja žilne kirurgije v isti bolnišnici. Kako ste se znašli v Celovcu?
V Celovcu sem od leta 2016, že sedmo leto. Šel sem, ker se nisem več strinjal s smerjo razvoja Splošne bolnišnice Novo mesto, kot jo je videla uprava, v kateri sem delal kot predstojnik. Smer se mi je zdela destruktivna za razvoj stroke, predvsem pa destruktivna za medsebojne odnose. Z nikomer se nisem skregal in nisem odšel slabe volje, ampak se enostavno tam nisem več videl. Prepričan sem, da je tim, v katerem sem delal dolga leta, vzoren, odličen, odličen za mlade. Samo – ali sem se jaz spremenil, ali pa se je vodstvo spremenilo, da jaz tega nisem več tako občutil. Ko sem bil specializant, je bilo vzdušje drugačno, okolje je bilo polno priložnosti za učenje.
Pa ste sami iskali možnost, da bi šli v tujino, ali je priložnost poiskala vas?
Ne, aktivno sem jo poiskal. Ko sem imel dovolj, sem rekel, da tako ne želim več delati. Ne vem, ali sem imel takrat premalo vztrajnosti, premalo energije, da bi kaj spremenil, ali pa toliko pameti, da sem videl, da se donkihotsko ne da zmagati. Razmišljal sem širše, res sem hotel ven iz Slovenije. Poklical sem kolega, srčnega kirurga iz Maribora, ki dela v Celovcu. Rekel je, da ni nikoli obžaloval, da je šel, da je delo bolj urejeno in načrtovano. Prosil sem ga, da mi pove, če bo kdaj vedel za kako prosto delovno mesto. Odgovoril je, da ravno iščejo enega žilnega kirurga. V tistem dnevu sem imel nato tudi dogovorjen razgovor s predstojnikom. Na razgovoru mi je bil predstojnik všeč, povedal je, kaj od mene pričakuje, ko pa je videl moj katalog operacij, je vedel, da nima kaj veliko spraševati. Takoj sva bila dogovorjena.
Torej možnost, da bi iskali drugo delovno mesto v Sloveniji, ni obstajala?
Če želiš nekaj spremenit, kar te moti, moraš biti radikalen, ali ne? Imel sem tudi podporo svoje žene, ki me ni hotela več gledati slabe volje in je končno rekla, naj vendar nekaj naredim proti temu.
Kako veliko področje pokriva bolnišnica Celovec?
Landeskrankenhaus (LKH) Klagenfurt ima dobrih 4000 zaposlenih in pokriva celotno Koroško s terciarnimi storitvami. Nismo pa univerzitetna klinika, kar pomeni, da pri nas ne delamo transplantacij.
Kakšno je vaše delo zdaj?
Po specializaciji sem splošni in žilni kirurg. V LKH Klagenfurt delam izključno kot žilni kirurg, in sicer na oddelku, ki se imenuje HTGC (Herz-, Thorax- und Gefäßchirurgie; Oddelek za srčno, torakalno in žilno kirurgijo). Odgovoren sem za žilne paciente, med dežurstvi pa, jasno, asistiram tudi pri srčnih in drugih operacijah. Ker nas ni veliko, moje delo poleg operativnega vključuje tudi oddelčno delo in asistiranje drugim operaterjem. Precejšnja prednost je zame to, da nimam več organizacijskega dela, ki sem ga imel prej v Sloveniji – odkar sem »gor«, sem imel opravka z upravo, ko sem se zaposlil, od takrat pa nič več.
Na žilni kirurgiji delamo veliko karotidnih endarterektomij, transpozicij vratnih arterij kot pripravo za endografte, ukvarjamo se z anevrizmatsko kirurgijo, s periferno arterijsko okluzivno boleznijo, delamo lokalna čiščenja, trombarterektomije, obvode, dializne šante. Na žalost »rinejo« k nam tudi vse amputacije.
Koliko kirurgov je zaposlenih na vašem oddelku?
Mislim, da nas je 14 specialistov in 3 specializanti, vsaj trenutno. Ravnokar smo imeli menjavo šefa in so že razpisana nova delovna mesta za še enega žilnega kirurga, enega specializanta žilne kirurgije, mislim pa, da trenutno iščemo tudi dva srčna kirurga … Kader je vsepovsod problematičen in če ne paziš, hitro nimaš nikogar, da bi delal.
Kako poteka vaš delovnik?
Delamo od 7.00 do 15.00, to je običajni delovni dan. Zjutraj imamo predajo službe, sledi skupna vizita po intenzivi in potem »ločena« po oddelkih, operativno delo ... Praviloma začnemo z dvema srcema, potem se zvrstijo ostali operativni posegi. Žilniki smo po navadi na drugem ali tretjem mestu.
Torej nimate svojega operativnega dne?
Ne, vedno imamo skupne operativne programe. Šef določi vrstni red operacij. Če je kaj nujnega, naredimo to najprej oz. že v dežurstvih.
Kaj pa so vaše tipične urgence?
Simptomatična karotidna zožitev, to je taka odložena urgenca, kritična ishemija, akutna krvavitev (počena anevrizma npr.), tudi sepse, gangrene … ravno v enem zadnjih dežurstev sem naredil urgentno amputacijo, ker je pacient prišel že septičen.
Ali dežurate?
Jaz skoraj nič. Sem prosil, če lahko »tolikokrat, kot je nujno, in čim manj, kot je možno«. Imamo mlado ekipo, vsi nekako radi dežurajo, zato mi ni treba – dežuranja sem se že malo naveličal.
Kaj pa ambulantno delo?
Imamo žilno ambulanto, ki jo vodi splošna zdravnica. Ona v okviru te ambulante pravzaprav ne opravlja le pregledov (prvih in kontrolnih), temveč tudi vodi čakalne knjige – pacientom ureja termine, dodatne preiskave, vodi čakalne vrste za operacije. Vse pripravi, nam predstavi paciente, indikacije za operacije pa postavimo oz. potrdimo žilni kirurgi. Če je kaj dvomljivo ali nejasno, pacienta še enkrat naročiš na pogovor, da še enkrat sam vse preveriš, vendar to ni potrebno velikokrat. V ambulanti se tudi že opravi pojasnilna dolžnost.
Nimamo subspecialističnih ambulant – včasih na žalost, ker se mi zdi, da bi morala biti ambulanta za kronično rano širše zastavljena – z ortopedom, flebologom, fiziatrom …, da se res lahko naredi načrt zdravljenja. Če se takega pacienta vodi čim širše, timsko, se lahko veliko stvari prepreči, naredi preventivno. V medicini je vedno težava predalčkanje.
Koliko pacientov je naročenih na ambulanto?
Različno, ponedeljki so po navadi najbolj »grozni«, ampak načeloma okrog 20 pacientov na ambulanto, konec tedna malo manj. Glede na to, koliko smo jih pregledali v naših žilnih ambulantah v Novem mestu, je to malo. Tako imaš možnost, da paciente res celovito obravnavaš.
Imamo tudi vsakotedenske konzilije, kjer multidisciplinarno obravnavamo zapletene paciente in poizkusimo skupaj narediti načrt zdravljenja. Na konzilijih so prisotni žilni kirurg, radiolog, splošni zdravnik …
Kako je v Avstriji z nadurami?
V osnovi velja, da če si vsak dan med tednom 8 ur v službi in če ni praznika, dosežeš svoje število ur za osnovno plačo. Vsaka ura nad tem je nadura in je plačana 160 %. Število nadur je navzgor omejeno s t.i. »OPT out« dokumentom, tj. dokument, ki ga podpišeš, da lahko delaš do 55 ur/teden. Tedenska obremenitev je izjemoma lahko do 75 ur, ampak v obračunskem obdobju 14 dni ne sme biti povprečno več kot 55 ur/teden. Se pravi, če si en teden več v službi, moraš biti drug teden toliko več doma.
Na tem mestu anekdota: Enkrat sem bil v pripravljenosti popoldne in sem nekaj operiral, pa kolegu nekaj pomagal. Skupno sem bil 13 ur v službi, potem sem šel domov kot običajno, se najedel, šel spat. Pridem naslednji dan v službo, me šef samo pogleda in reče: »Dr. Kerin, vi ne smete biti tukaj, vi imate zdaj po zakonu odrejen počitek, ker ste bili več kot 13 ur neprekinjeno v službi.« In me je poslal domov. To je t.i. Gesetzliche Ruhezeit (»zakonsko odrejen počitek«) – to niso nadure, ki bi jih koristil, ali pa tvoj dopust, to so ure počitka, ki ti jih da (plača) država. Ko prideš z Balkana, si čisto presenečen, »kaj je zdaj to«, saj sem šel ob desetih spat in sem celo noč spal, tu pa je to povsem normalno. V primeru kršitve predstojnik finančno odgovarja, tako da se kršitve teh pravil ne dogajajo. Tu je pač red.
Kako pa imate zdaj organizirano življenje?
No, to je pa »ta tečen del«, senca v raju. Žena in otroka stanujejo doma (v Sloveniji), jaz pa se večkrat tedensko vozim domov. Vožnja mi vzame približno 2 uri v eno smer. V Celovcu mi je bolnišnica uredila ugoden najem garsonjere, pa tudi parkirno mesto v podzemni garaži pod kliniko, da ne izgubljam časa s parkiranjem, kar je super. Sicer pa glede na to, da zelo malo dežuram, nisem manj doma, kot sem bil prej. V Novem mestu smo imeli delovnike tudi po 300 ur in več na mesec, sploh ko smo v nekem obdobju opravljali dodatne programe za skrajševanje čakalnih dob. Mene, recimo, starši otrokovih sošolcev iz vrtca niso poznali. Ko sem enkrat prišel, so spraševali, kdo pa je tale ... Moja žena je bila samohranilka, ko je bila z njimi na teh srečanjih … »Stric oči« … Trenutno sem več doma, kot sem bil prej, ko sem delal v Novem mestu.
Morate pa to razumeti kot kompromis med dobro službo in družinskim življenjem. Jaz sem pač veliko na cesti, ker mi veliko pomeni, da sem s svojo družino, da skupaj povečerjamo, da greva z ženo s psom na sprehod, da se me eden razveseli, ko pridem domov … imamo kraljevega pudlja, ki vedno priteče 😊.
Kaj vas v Avstriji tako prepriča, da se vozite tako daleč?
Da lahko delam kot zdravnik.
Da se vam ni treba ukvarjati z balastnimi opravili?
Ne, ne narobe razumeti. Ta voluminozna birokracija je v Avstriji tudi izjemno močna, veliko je šifriranja, vnašanja …, ampak medicinskih podatkov. Se pa v Avstriji jasno ve, da je čas zdravnika tudi enota vrednosti. Ker je toliko več zaposlenih, imaš čas, da se pogovoriš z bolnikom, s svojci, imaš čas, da se s kolegi pogovarjaš o bolnikih, in normalno je, da je to del tvojega dela. Ni tistih neumnih pripomb, da operacija traja od reza do šiva. Operacija ne traja od reza do šiva, prej so priprave, pred operacijsko, pred pripravljalnico, pred ... To so vse enote, za katere potrebuješ čas. To po mojem mnenju prinese kakovost, pa tudi zadovoljstvo zaposlenih in pacientov.
Ali se z vsakim pacientom pred operacijo pomeni kirurg?
Ja, seveda. Pojasnilna dolžnost je vedno operaterjeva. Imamo prednatisnjene obrazce, ker pa so žilni pacienti velikokrat stari in včasih ne vidijo več ali so na splošno v slabi koži, dejansko velikokrat zanje kaj na veliko napišemo, tudi narišemo …
Koliko časa imate za enega pacienta?
Toliko, kolikor je potrebno. Pri nekaterih pacientih opraviš v petih minutah, npr. ko reče, glejte, jaz bom podpisal, nočem vedeti preveč, so pa ljudje, pri katerih potrebuješ 10, 15 minut, ko je že bil v ambulanti, kjer si mu vse povedal, kaj boš naredil, pa pride potem dejansko na poseg in se zgodi, da še ni čisto odločen, pa prosi, da bi še njegova žena prišla zraven ali pa sin/hčerka. In seveda rečeš, da naj prideta, in še enkrat opraviš pojasnilno dolžnost. To so stvari, za katere enostavno moraš imeti čas.
Ste se želeli kdaj akademsko udejstvovati?
Želja po akademski aktivnosti me je zapustila že zgodaj na poklicni poti. Bil sem otrok Novega mesta in če si takrat želel delati magisterij, doktorat, si ga moral ob šestih dežuranjih, prostih dni nismo imeli. Ob vsem tem se še voziti v Ljubljano, iskati mentorja … Takrat sem si zato bolj zadal, da postanem za pacienta najboljša kirurška varianta.
Saj za pacienta je to res najpomembnejše …
Glejte, samo operirati poneumlja. Ti moraš svoje delo tudi ovrednotiti, nujna sta spremljanje in nadzorovanje kakovosti dela (t.i. quality control). Na našem oddelku v Novem mestu smo to počeli zelo skrbno – beležili smo vse operativne in pooperativne zaplete, kaj se je dogajalo s pacienti, tudi padce, dekubituse ipd. Ko smo ugotovili, kaj je vzrok nečemu, smo sicer imeli sestanek, sprejeli sklepe, a žal se potem po navadi ni nič spremenilo. Leto kasneje pa spet sestanki o istih težavah …
Imate kakšno poklicno vizijo ali željo?
To, kar delam, želim delati naprej. Zelo rad operiram, rad se ukvarjam z žilno kirurgijo, rad spremljam novosti, rad sem up-to-date, kar se tiče smernic. Zagotavljati dobro storitev za pacienta, to je moja vizija, bi rekel.
Se vam zdi, da je lahko človek po toliko letih klinične prakse in operiranja boljši, da se še vedno lahko nauči nekaj novega?
Ja, absolutno, ampak jaz gledam na to malo drugače. Vrhunska leta za kirurga so od približno 5–6 let po specialističnem izpitu in potem kakih 10 let, če nisi bolan, kasneje pa postaneš kot kirurg malo konservativnejši, si pa idealna varianta za mlade specializante. Imaš potrpljenje, videl si že marsikaj, veš, kaj gre lahko narobe, kaj gre lahko prav, in si lahko dober kot učitelj. To je kot druga kariera, ob tem, da zapletene stvari še zmeraj lahko operiraš sam.
Se vam zdi, da je odnos mentor – specializant oz. izkušen kirurg – specializant kaj drugačen v Avstriji kot v Sloveniji?
Ne. Imaš dobre specializante in dobre mentorje, imaš slabe mentorje in slabe specializante.
Kaj pomeni za vas dober predstojnik?
Dober predstojnik, zame, ima možnost odločanja znotraj nekega proračuna, kam bodo šle investicije, da odloča, kako bo razvijal oddelek, koliko specializantov bo vzel (v okviru velikosti programa in števila timov). Žal v Sloveniji predstojnik nima toliko moči v svojih rokah, kar je bil zame eden razlogov odhoda. V Avstriji ima že bistveno večjo možnost odločanja. Po specializaciji pa sem bil eno leto v Nemčiji – tam so predstojniki res bogovi v belem – kar rečejo, obvelja.
Kako Avstrijci gledajo na svoj (zdravstveni) sistem?
Avstrijci so prepričani, da imajo najbolj skorumpiran sistem na svetu. Hehe, pa sem jim rekel, če ste vi najbolj skorumpirani, pa pri vas sistem deluje, nimate dolgih čakalnih dob, pacienti so preskrbljeni, zaposlenih nas je več na pacienta, dobre plače imamo – kaj se potem dogaja šele v Sloveniji? Veliko slovenskih zdravnikov ogromno dela, se ogromno žrtvuje; je pa vedno manj zdravnikov pripravljenih delati na etične baterije. Recimo, novi specializanti se bolj zavedajo svojih pravic in niso več kar tako pripravljeni skloniti glave.
Veliko mladih zdravnikov tudi dejansko zapušča Slovenijo …
Koliko zdravnikov zaprosi za potrdilo o dobrem imenu, koliko zdravnikov se prijavlja na jezikovne izpite npr. v Avstriji, govori o tem, kakšno je njihovo počutje. Na izpitu iz nemščine na dunajski zdravniški zbornici sem srečal mladega zdravnika, ki je rekel: »Veš, jaz bi bil rad v Celju delal kot anesteziolog. Rekli so mi, da bo razpis, da naj počakam, nihče pa ni vedel, ali bo res in ali bi mesto tudi dobil. Ko sem šel pa v Celovec, mi je že na prvem razgovoru šef rekel – če pridete, vas zaposlimo, tri mesece boste kot pripravnik, potem pa začnete specializacijo. Če se odločite, morate imeti te in te stvari narejene. In kaj mislite, sem naredil?« Taki se bodo težko vračali.
Sam mislim, da je koristno, da grejo mladi v tujino, treba se je iti učit na vrhunske klinike, da vidiš nove tehnike, da vidiš, kje je medicina, kje praskaš na vrhu. To mora vsak dati čez ali pa vsaj večina. Če te doma čaka prijetno okolje, v katerem se dobro počutiš, se boš vrnil. Če pa boš doma bela mafija, dvoživka in kriminalec, če popoldne delaš prek podjemne pogodbe, drugje ti bodo pa rekli, da ima prosti čas svojo ceno, da si spoštovanja vreden zdravnik, ki z dodatnim delom pomaga sistemu in seveda s tem tudi pacientom, se boš veliko lažje odločil, da boš ostal v tujini (sploh glede na to, kako negativno in enoznačno se o tem poroča v naših medijih). Razumeti je treba, da cela EU potrebuje kader – Slovenci pa smo dobro izobraženi in govorimo veliko jezikov.
Kako digitalizacija vpliva na zdravniško delo?
Digitalizacija je vsekakor zelo moderna beseda. V Celovcu smo popolnoma digitalizirani in se nam zdi, da je to nekakšen bič božji. Sistem potrebuje ogromno časa, da vse sprocesira, zdi se dober samo za birokrate, da nadzorujejo, kaj vse in kdaj si predpisal, kdaj si kaj kliknil ... ti pa porabiš ogromno več časa. Elektronski bolniški (temperaturni) list je bistveno slabše pregleden in zato nevaren. Meni se zdi smiselna digitalizacija v smislu dostopnih izvidov tujih ustanov, slikovne diagnostike ipd. To pa, da ob posteljah ni več kartonov, da na vizito hodimo z računalnikom, kamor se vse zabeleži, kar si prej na hitro označil na temperaturni list, nepotrebno in res časovno zamudno. Prednost sicer je, da imaš s seboj vse podatke – laboratorijske izvide itd. Vse, kar je bilo narejeno, lahko ob pacientu pogledaš oz. preveriš. Druga težava pa je, da sistem postane tudi zelo drag, saj poleg programov in računalnikov potrebuješ dodatne računalničarje, ki skrbijo za delovanje sistema in ki lahko pridejo pomagat, ko kaj ne deluje.
Kako se v Avstriji rešuje stiska ob pomanjkanju kadra zaradi npr. bolniških staležev?
Imamo ključ, po katerem smemo zasedati določeno število postelj. Če je oddelek prezaseden, prenaročimo elektivne posege. Polni oddelek je pri nas 36 postelj in če je pet sester ali pa npr. ena, je razlika. Če osebje zboli ali kako drugače izostane, se postelje blokirajo, niso na voljo za sprejem novega pacienta. Več kot manjka sester ali drugega osebja, bolj se zmanjšuje število postelj. Mislim, da je trenutno v celotni bolnišnici blokiranih okrog 60 postelj. Na ta način se ta kader, ki je, varuje.
Pri nas se veliko govori o izgorelosti, kar nekaj ljudi potoži, in tudi res se zdi, da srečaš v bolnišnicah ljudi, ki so na robu, kronično utrujeni. Opažate kaj podobnega med avstrijskimi kolegi?
Glejte, meni se zdi, da delam v Avstriji dosti manj kot v Sloveniji, obremenitve so manjše.
Ste pa tudi starejši, ste že naprej po tej lestvici …
Ja, vraga (skoraj užaljeno), jaz delam kar lepo sprejeme, če nimamo specializanta, in vse ostalo. Ni tako, da bi lahko samo delegiral, naredite to in to, delam tudi čisto navadno oddelčno delo. Vseeno pa je tukaj toliko več zaposlenih zdravnikov na pacienta, da se delo porazdeli in so obremenitve na posameznika manjše. To bi res rad poudaril – če kadra ni, se blokirajo postelje. Je pa to veliko lažje narediti v sistemu, kjer ni dolgih čakalnih dob.
Ko je bil covid, smo enostavno rekli, zdaj ne bomo opravljali elektivnih srčnih operacij, ker vsi ti pacienti po operaciji potrebujejo intenzivni oddelek, ki smo ga potrebovali za covidne bolnike. Smo pa operirali malo več žil.
So avstrijski pacienti manj, enako ali bolj zahtevni od slovenskih?
Po eni strani avstrijski pacienti bistveno lažje sprejemajo določene omejitve. Če se reče, glejte, ni kadra, ne moremo vas operirati, še nisem doživel, da bi se kdo zelo razburil. Je pa to odvisno tudi od tega, na kakšne čakalne dobe so ljudje navajeni. Po drugi strani so avstrijski pacienti časovno mnogo zahtevnejši – želijo več informacij, daljše pogovore, želijo kakšnega svojca zraven, želijo še en termin v ambulanti. Ravno danes me je klical vnuk bolnika, ki smo ga obravnavali, če lahko še njemu razložim, ker misli, da njegov ded ni dobro razumel – telefonski pogovor je trajal 15 minut, kasneje pa me je klical še enkrat, če bi vseeno lahko z dedom še enkrat prišel v ambulanto. To je normalno. Če imaš predviden čas za to, je to normalno. Obravnava pacienta ni samo rez-šiv. Ukrepi morajo voditi k temu, da se zagotovi dovolj časa za pacienta. Ne še en list papirja za kakovost, ampak ukrepi, ki zmanjšujejo te liste. Cilj mora biti kakovostna obravnava pacienta. Zelo lepo je rekel en starejši kolega v Avstriji: »Pred tridesetimi leti smo videli rdečo rit in smo jo namazali, zdaj jo pa dokumentiramo.« Mislim, da je vseeno pomembno, da je dokumentirano, ampak še pomembneje pa je tisti čas porabiti s pacientom.
Si kirurg v vaših letih želi, da bi šel v pokoj in nehal delati, ali razmišlja, kako bo operiral do 75. leta …
Želim si delati do upokojitve, s tem, da ne izključujem možnosti, da bi šel na 70 odstotkov, ko bosta otroka doštudirala … V kasnejših letih si ne želim dežurati, vidim pa se, da bi lahko bil v pripravljenosti, da pomagam kolegom, vidim se kot mentorja in operaterja težjih zadev. Da je vsega »po en mal«. Po 65. letu pa ne bi rad več delal. O tem je imel prav moj prvi žilni šef, prim. Ostojič. Zanj smo mislili, da bo ostal večno, pa sem mu rekel, ko je šel v pokoj: »Gospod primarij, pa boste ja še pršu kej k nam?« Pa je odvrnil: »Klemen, veš kaj, kirurgija je zelo resna. In če ti ne spremljaš svojega pacienta, so rezultati večkrat slabi ... ti moraš bit zraven.« Tukaj je imel prav. Kirurgije ni pametno početi na pol.
Vas skrbi, da ne boste vedeli, kaj početi ob tej obilica časa?
Mislim, da bodo to sladke skrbi. Jaz še vedno zelo rad operiram, še vedno čutim veselje in vznemirjenje, stimulirajo me težke stvari, so mi v izziv. Ampak rad rečem, da me akutna potreba po operiranju po 14. uri mine … Kot specializant sem si kdaj mislil, da če bi se pa danes prevrnil avtobus, bi bilo zanimivo, ampak te želje že dolgo nimam več.
Kje ste se naučili nemško?
Rojen sem v Švici – ko sem imel devet let, smo se preselili v Slovenijo. Jezik mi je ostal od takrat, pa v gimnaziji sem se ga učil. Takoj po specialističnem izpitu so mi v Novem mestu dali priložnost, da se grem učit žilno kirurgijo v Heidelberg, pa tudi sicer sem imel stik z nemškim jezikom. Edino slovnica in nemški pravopis mi nista domača in me kolegi v Avstriji kar naprej hecajo zaradi tega. Ampak jaz potem vedno rečem, da me niso vzeli zaradi mojega literarnega znanja, ampak zaradi tega, ker znam operirati. Pa se hitro zmen'mo, a ne.
Imate kakšen hobi?
O, več! Zelo rad na primer kolesarim – na leto naredim približno 7000 km. Kolesarim cestno, gorsko, vse. Ne uporabljam trenažerja – sem praktično ves čas zunaj, samo da ni snega na cesti. Vse je samo stvar opreme. Letos (pogovarjala sva se sredi februarja) imam za sabo že 800 km. Naredim približno 30–50 km na turo, pa res velikokrat grem. Rad hodim tudi na sprehode, berem, sploh strokovno literaturo, zanimam se za različne teme, kot so npr. aktualna politična dogajanja, zelena energija, zeleni prehod, električni avtomobili …
Kakšna misel za mlade, nadobudne, ki bi radi stopili po kirurški poti?
Za organizacijo zdravstva, gradbene projekte, nabavo materiala in zakonske podlage vsega tega nismo odgovorni zdravniki, ampak politika. Naj vam neurejenost tega ne odvzame veselja do našega poklica. Delo v urejenih in predvidljivih razmerah bi moralo biti normalnost in ne privilegij. Vsaka ura, ko si na razpolago, je delovna ura. Imamo samo eno življenje …
AVTORICA: Barbara Podnar, dr. med., spec. oftalmologije, barbara.podnar@gmail.com
Članek je objavljen v reviji ISIS >>>
