Spoštovani kolegi,
štiriindvajsetega februarja smo dobili nov Pravilnik o poklicnih boleznih. Nič posebej pomembnega, bi rekli, če si ne bi za ta pravilnik prizadevali več kot tri desetletja. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni smo sicer imeli od leta 2003, vendar pravilnik o seznamu ni določal poti za ugotovitev poklicne bolezni. V teh tridesetih letih so invalidske komisije pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), posredno v postopkih za oceno delovne invalidnosti, ugotovile letno le kakih 20 do 50 poklicnih bolezni. Poklicna bolezen je po definiciji, zapisani v pravnih aktih, tista bolezen, ki je »povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan in je navedena v Seznamu PB.« Definicija je, gledano s strokovno-medicinskega stališča, groba in celo napačna. Tako npr. za nastanek poklicne bolezni zahteva daljši neposredni vpliv delovnega procesa ..., čeprav vemo, da nekatere poklicne bolezni lahko nastanejo takoj po neposrednem stiku z nevarno snovjo.
POSNETEK SPLETNEGA IZOBRAŽEVANJA 31. 5. >>>
Če bolezni na seznamu ni, ni poklicna, ne glede na to, ali je delo vplivalo na njen nastanek. Zaradi teh na hitro naštetih »nesporazumov« ali posledic neupoštevanja mnenj specifične stroke pri nastajanju pravnih aktov, specialisti medicine dela veliko raje govorimo o z delom povezanih boleznih. Zato imajo nekatere države, kot so npr. skandinavske, ne le register poklicnih bolezni, pač pa predvsem register z delom povezanih bolezni, kamor »prijavljajo« primere vsi zdravniki, ki posumijo, da bi bila določena bolezen, ki jo obravnavajo, lahko povzročena ali bi se le slabšala zaradi snovi ali pogojev ali načina dela na delovnem mestu. Cilj takega prijavljanja je en sam, kar je tudi cilj tega pravilnika o poklicnih boleznih, in to je: najprej oceniti tveganje in verjetnost, da se bolezen razvije, potem pa opozoriti na to, da določena delovna mesta vplivajo na nastanek bolezni in je zato treba preučiti, kaj je mogoče na delovnem mestu spremeniti, izboljšati, zamenjati, kako se zaščititi, da do takih bolezni ne bo prihajalo več ali da jih bo bistveno manj. Zato je tudi moralna dolžnost nas zdravnikov, ko opazimo, da gre za očitno bolezen, povezano z delom, ali da gre za skupek enakih bolezni v eni tovarni ali oddelku, da na to opozorimo, zato da se tako delovno mesto sanira. Če se to ne naredi, bomo imeli vedno znova nove primere iste bolezni. Enako je v primeru dela s karcinogeni, kar nas je naučila že tragedija z azbestom povezanih bolezni, ki v več kot 80 % izhajajo iz ene same tovarne. Število »azbestnih« verificiranih bolezni je po letu 1998 preseglo 3000 primerov, na žalost so bile za številne delavce te diagnoze usodne. Če bi torej prej prepovedali uporabo azbesta in proizvodnjo ter okolico očistili, bi seveda imeli toliko manj žrtev. Zelo podobno, le ne tako zelo usodno, je z drugimi poklicnimi boleznimi, treba jih je odkrivati, zato da »ozdravimo« delovna mesta.
Pravilnik, ki je začel veljati 1. maja, želi doseči natanko to: prispevati k sanaciji delovnih mest, tako da delavci ne bodo zbolevali.
Pravilnik je napisan tako, da se delavec sam odloča, kaj bo naredil, ali bo poklicno bolezen ugotavljal ali ne. To ni naša odločitev, to je njegova odločitev. Prvič ima to možnost, da se o svoji poklicni bolezni odloča sam. Zato je tudi prijava suma na poklicno bolezen, ki jo bo delavec, če bo želel, poslal v odločanje interdisciplinarni komisiji za verifikacijo poklicne bolezni na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa, tako preprosta, da jo lahko izpolni sam. Pri tem je bistveno le to, da prijavi priloži od specialista potrjeno diagnozo in potrdilo ZPIZ-a o svoji zaposlitvi. Vse ostalo bo komisija pridobila sama. Zdravnikom specialistom različnih specialnosti, družinskim zdravnikom, specialistom medicine dela, imenovanim zdravnikom ... pa je zapisana dolžnost, da delavca opozorijo na sum, da je določena bolezen lahko povzročena z njegovim delom. Zelo dobro se zavedamo, da je znanje, ki ga s seboj prinesemo po šestih letih študija na MF, preslabo, da bi znali povezati bolezen s poklicno izpostavljenostjo za več kot 200 diagnoz, in da bo zato treba dodati v študij usmerjene izobraževalne vsebine, vendar pa nas pomanjkljivo znanje ne sme odvrniti od tega, da bi svoj sum izrazili in delavcu ponudili verifikacijo, za katero se bo ali ne odločil sam.
Najpogostejše vprašanje, ki bo sledilo vašemu izraženemu sumu, bo: kaj bom imel jaz od tega? Odgovor je preprost: če greste v postopek verifikacije poklicne bolezni in če se izkaže, da je na vašo bolezen delo imelo odločilen vpliv, potem je verjetnost, da bo delodajalec saniral razmere na delovnem mestu, ki so povzročile vašo bolezen, velika. Tako boste lahko vi delali v bolj zdravih pogojih in vaš sodelavec ne bo zbolel. Običajno tak odgovor ne zadovolji ljudi, večina bi želela odškodnino, vendar se moramo zavedati, da je verifikacija poklicne bolezni strokovni postopek za vzročno povezovanje izpostavljenosti z boleznijo in ne iskanje krivde. Če bo kdo po ugotovljeni poklicni bolezni želel sprožiti odškodninski postopek, bo to moral narediti preko sodišča.
Vsekakor je treba pravilniku dati čas in prostor, da se praktično preizkusi, potem pa bo čas za vrednotenje, popravke in ponovno implementacijo popravljenega. Pravilnik razumemo in sprejemamo kot razvojni proces, v katerem pa pričakujemo in prosimo vse zdravnike za aktivno sodelovanje.
AVTORICA: Izr. prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med., predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, UKC Ljubljana
Članek je bil pripravljen za junijsko številko revijo ISIS.
