Miroslava
Cajnkar Kac
Izvrsten
prispevek kolegice Mirjane Rajer v aprilski številki (Moji spomini na študij –
vpisna generacija 1994/95) je morda izziv za novo rubriko v naši reviji. Mene
je izjemno navdušil in vzpodbudil, da se vračam še dve desetletji nazaj z le
nekaj dogodki, ki pa so me še kar zaznamovali.
Poletje
1974
Kakih
tristo ali celo več samozavestnih novopotrjenih maturantov iz cele Slovenije se
zbira na pripravljalnem tečaju za sprejemne izpite. Najboljši med najboljšimi,
a vseeno z neko tiho skrbjo v srcu: »Bom dovolj dober za sto petdeset
izbrancev?«
Tri
(ali dva?) tedne ponavljamo snov iz biologije, kemije, fizike ... Za izbrani
tuji jezik moramo biti pripravljeni sami.
Ne
spomnim se, ali smo bili na gimnaziji Poljane ali kje drugje. Spomin je varljiv
prijatelj.
Vem
pa, da sem stanovala pri stricu, znanem in spoštovanem profesorju in
dolgoletnem dekanu Teološke fakultete, ki ga je takrat že začelo zapuščati
zdravje in je potreboval veliko pozornosti in pomoči. Vem tudi, da sem cele
popoldneve z zvezki v rokah hodila med gredicami vrtnic na enem najlepših vrtov
v strogem središču mesta, ponavljala sto in večkrat ponovljeno in poznano snov
za izpite ... razmišljala o svoji prihodnosti, se veselila študija ... in niti
pomislila nisem, da sprejemnih ne bi naredila. Takrat mladost in pogum nista
poznala strahu.
To
je bila prva generacija z računalniško obdelavo rezultatov »sprejemcev«. Seveda
je računalnik zatajil in smo na rezultate čakali več kot en teden. Nestrpno,
nemirno, v strahu? Jaz vsekakor odraslim in resnim ljudem, kot je bil moj
stric, malo »otročje in neodgovorno« na turi po sončnih Karavankah … saj nisem
imela več česa izgubiti in občutek, da bom sprejeta, je bil zelo gotov.
Težki
začetki
Kolegi
so v študijsko leto »štartali sto na uro«. Meni pa je primanjkovalo časa za
učenje. Ure in ure sva ob popoldnevih porabila, da sva prehodila pot na mestni
grad. Stričevo srce je slabelo ...
Resno
opozorilo, da vlogi »negovalke« in študentke medicine nista združljivi, je
prišlo kot glavobol. Stričeva zaskrbljenost za nečakinjo in obiski raznih
strokovnjakov. Takrat sem prvič srečala profesorja Borisa Kluna. Prav on je bil
tisti, ki je stricu prijazno pojasnil, zakaj ima ljubljena nečakinja glavobole.
Ko sva pred leti sedela skupaj na sestankih Zdravniške zbornice, se je te
»deklice« med svojimi neštetimi resnimi bolniki še vedno spomnil ...
Ponovni
vpis in nova generacija 1975/76
Preselila
sem se na Ilirsko. Kdo je ne pozna? V tistem času pojem za medicince in
difovce. Začela sem na novo, a pogum in samozavest maturantke iz prejšnjega
leta sta skopnela kot sneg v toplem spomladanskem soncu. Ostali pa sta volja in
vztrajnost. In zavest, da sem končno podobna ostalim kolegom, da sem šele sedaj
prava študentka.
Izpiti
in vaje – tisti posebni, izbrani
Prvi
letnik: biologijo opravim na predroku z oceno osem, ni slabo. Kemija: ocena pisnega
dela med devet in deset; profesor Belič me vpraša, ali hočem deset. O, kako
naivna odločitev ... aminokislino, ki naj bi jo napisala, smo kar precej časa
iskali med drobnim tiskom neke »dodatne« literature ... v indeks pa vpisana
ocena pet (prvo leto vpisane tudi ocene, če izpita nisi opravil), ker je, tako
profesor: »Za deset treba znati vse ...« in pokazati študentu, kako majhen je –
to vem šele sedaj ...
Drugi
letnik: Obramba in zaščita
»Kaj
bo dobrega, Miroslava?« vpraša profesor Tomc, ko že drugič pridem odjavit izpit
iz Osnov ljudske obrambe. Odjaviti smo se namreč morali osebno pri njem.
Verjemite, niti pogledal ni na prijavnico ... imel je izreden spomin za imena
študentov ...
Tretji
letnik
Mikrobiologijo
na predroku naredim z devet ... in prav nič skrito presenečeno vprašanje ene
zagrizene kolegice: »Koliko bomo potem dobili »mi«?« Kdo so »MI« in kdo smo
»VI«? Še po toliko desetletjih nekoliko zaboli v duši.
Patološka
fiziologija ali pafi in šestica, vredna desetke
Padem
že na pisnem delu spomladanskega roka. Vzpodbujam se, da imam za učenje še celo
poletje. A prihaja nova preizkušnja. V bolnišnici imam dva sorodnika. Teto na
infekcijski kliniki, ki si vsak dan želi moje bližine; v Polju (kjer se odvija
veliko bolj žalostna, mogoče nekoč v prihodnosti še popisana zgodba) pa svojega
ljubega brata, ki mojo bližino, čeprav po navadi čisto tiho, res potrebuje ...
Septembra
drugič padem na pisnem delu pafija. Svet se mi ruši, črni oblaki obupa se zgrinjajo
nad mano ... nikoli ne bom končala tega študija ...
Kot
drobna luč upanja je v začetku oktobra razpisan še en rok izpita z možnostjo
izrednega vpisa v četrti letnik. Kakih osemnajst nas je prijavljenih. Naredim
pisni del. Kdo bo na ustnem? Govori se, da profesor Pavlin na takih rokih vrže
vse študente, profesor Majcnova pa študentkam tako ali tako ni naklonjena ...
pravzaprav si najbolj želim profesorja Marjana Kordaša, čeprav slovi kot
izjemno strog. Zanj tudi velja, da padeš na izpitu predvsem, če se sam zapleteš
v odgovorih; pa da je pravi »mojster«, ker te v ta zapleteni klobčič spretno
pripelje ... ti pa ne znaš več ven ...
In
ga tudi dobim (tistega dvanajstega oktobra 1978 sva od vseh prijavljenih edino
pri njem naredila izpit jaz in še en kolega s priimkom na »C«).
Ne
spomnim se niti enega vprašanja, vem pa, da sem odgovarjala samo tisto, kar sem
res znala, potem sem bila čisto tiho ... Zapisal je »zlato šestico«, s
pripombo, da sem zelo zanimiva s svojim načinom odgovarjanja. HVALA, gospod profesor,
zaradi vas je moj študij medicine spet dobil smisel in poznejši poklic svoje
poslanstvo.
Pa
še ena smešna; vaje iz sodne medicine
Asistent
Stražišar s svojo lepo pojočo govorico in zgodbami, ki jih je znal narediti
smešne, tudi če so bile še tako strašljive in resne.
Vaje
z alkotestom: v skupini smo v glavnem dekleta, samo dva kolega; eden zaprisežen
športnik in drugi, ki se z viskijem »ne ukvarja« ... torej, jaz Štajerka,
popijem cel deci; merimo vsebnost alkohola v krvi ... zanemarljivo. Asistent
Stražišar se čudi ... pri mojih takrat petdesetih kilogramih ... jaz pa se
spomnim samo, kako sem vzorno opravila vse naročene »teste« in da je bilo na
uri vaj »zelo smešno« ... da sem imela v zvezku zapisane tudi vse izračune, pa
nisem vedela, kako sem prišla do njih ... (upam, da je Štajerka, o kateri piše
Mirjana, ena nova, iz njene generacije, saj mi taka »slava« še po dvajsetih
letih ne bi bila v posebno čast).
Še
ena pomembna šestica
Profesor
Jože Bohinjec je bil odličen strokovnjak, hematolog in zelo strog izpraševalec.
Dobiti šest na izpitu iz interne medicine pri njem, je bilo kot pristati na
luni. Za vedno nas je naučil spoštljivega odnosa do znanja in pacientov;
natančnosti ter pomena skrbne anamneze in kliničnega pregleda. Še danes nosim v
žepu halje majhno ravnilce za objektivno opredelitev tistega, kar najdeš v
statusu.
Takih
in drugačnih utrinkov je še nešteto. Tudi elegantnih izpitov: pri profesorjih
Žargiju, Fettichu, Matajcu ... A ta zapis ni knjiga ...
Končujem
ga z izpitom iz sodne medicine 30. decembra 1981. »Na staro leto pa res ne bova
imela izpita,« pravi profesor Janez Milčinski. Izpit, bolj kot izpitu podoben
lepemu, spoštljivemu, prijaznemu pogovoru, kot simbol in krona zaključenega
študija.
Globok
poklon, zahvala in spoštovanje velikemu ČLOVEKU in vsem, njemu podobnim.
Pred
vrati inštituta me čakata najbolj zvesta kolega in prijatelja Metka in Matija z
grafiko ljubljanskega gradu ... prve snežinke padajo izpod neba ... meni pa je
tako čudno in tesno pri srcu ... Konec, ali začetek?
Medicina
in življenje, prihajam ... a to je že nova zgodba.
Objavljeno
v Isis 6/2021
