AVTORICA: Barbara Podnar, dr. med., UKC Maribor, Oddelek za očesne bolezni
Zakaj in kdaj si začel razmišljati o odhodu v tujino? Si bil morda že med študijem na kakšni izmenjavi v tujini?
Željo po odhodu iz Slovenije sem imel še iz srednje šole. Živel in odraščal sem v Mariboru in sem želel preživeti vsaj del življenja nekje drugje. Sprva je bila moja želja, da začnem študirati na medicinski fakulteti v Gradcu, za kar sem tudi (neuspešno) opravljal sprejemni izpit. Istočasno sem bil sprejet na Medicinsko fakulteto Univerze v Mariboru, kjer sem potem študij tudi končal. Poleg želje po menjavi okolja pa po končani fakulteti enostavno nisem razumel, zakaj bi moral pri delodajalcu, pri katerem sem opravljal specializacijo, oddelati še enkrat toliko let kot specialist. Če bi tam delal, bi tudi kaj prispeval in pripomogel s svojim delom, tako mislim.
Je bila selitev želja ali nuja? Zakaj Švica?
Sploh ni bila nuja, bila je samo želja po nečem novem. Ko sem med pripravništvom začel razmišljati, kje naj začnem svojo kariero, se je moj brat ravno zanimal, katere univerze imajo kakovostne programe in mesta za doktorske študente – v ožjem izboru je imel in na koncu tudi izbral univerzo EPFL* v Lozani, saj so imeli tam enega najboljših programov za njegovo področje. Tako me je začelo zanimati, kakšne so specializacije v Švici.
Pomembno vlogo pri odločitvi za vrsto specializacije pa so imela zame predavanja prof. dr. Buta, ki so me kot študenta navdušila nad ginekologijo in porodništvom. Ko sem imel kasneje priložnost opravljati izbirni del sekundariata na Oddelku za splošno ginekologijo in uroginekologijo UKC Maribor, mi je bilo delo neizmerno všeč, hkrati pa sem v kratkem času pridobil ogromno izkušenj in znanja. Tako sem bil na nekakšnem osebnem razpotju. Ker mi je bil švicarski program specializacije zelo všeč, sem se naposled vseeno odločil za tujino.
Kako si prišel v stik z bodočim delodajalcem?
Na spletu je register vseh švicarskih bolnišnic. Bolnišnice oz. oddelki so razdeljeni na različne kategorije glede na smer, katero specializiraš. V ginekologiji in porodništvu obstajajo v Švici bolnišnice kategorije A in kategorije B (delitev glede na število bolnišničnih postelj, porodov, posegov, ki jih izvajajo ...). Sam si kljub več kot zadostnemu znanju nemščine sprva nisem upal zaposliti se v bolnišnici kategorije A, zato sem na spletu poiskal vse bolnišnice kategorije B (verjetno bi tudi težko takoj dobil delo v bolnišnici kategorije A). Iskal sem majhne do srednje velike bolnišnice, vedoč, da bom tam preživel samo kakšni dve leti in da učni proces in izkušnje zaradi izbire ne bodo trpeli. Želel sem si pravzaprav malo »lažjega« začetka (če je to sploh mogoče), saj nisem poznal njihovega sistema. Ko sem imel seznam približno 10 bolnišnic, sem vsem poslal t.i. »Spontanbewerbung«**, kjer sem obenem že tudi napisal, kdaj bi želel začeti z delom. Odgovorili so mi vsi, pet odgovorov je bilo pozitivnih. Odločil sem se za razgovor pri treh. V roku 14 dni sem imel potem tudi dogovorjene termine razgovorov.
Ob vsem skupaj sem ugotovil, da sem bil izredno pozen za švicarske razmere – prijavljal sem se namreč za 6–7 mesecev vnaprej, za takrat pa so bila zapolnjena že skoraj vsa mesta za specializante. Po večini so mi odgovarjali, od kdaj bi imeli prosto mesto za specializacijo. Na roko mi je šel izbirni del sekundariata v Sloveniji, tako da med čakanjem na začetek specializacije v Švici nisem bil brezposeln. Enak postopek sem ponovil za bodočega delodajalca, kamor se selim konec poletja.
Kaj vse si moral urediti pred selitvijo? Koliko časa je trajalo?
Slovenci potrebujemo za priznanje slovenske diplome v Švici in za vpis v švicarski register zdravstvenih delavcev (MEBEKO) opravljen strokovni izpit in potrdilo o dobrem imenu. Od leta 2019 se brez vpisa v register zdravstvenih delavcev v Švici ne moreš zaposliti. To pomeni, da do zaposlitve v Švici mine več časa, kot je prej, saj večina delodajalcev že ob prošnji za službo zahteva, da je to urejeno. Ko sem se sam prijavljal na specializantska mesta, še nisem imel strokovnega izpita. Imel sem srečo, da je moj zdajšnji delodajalec takrat razumel, da se bom lahko šele kasneje, po opravljenem strokovnem izpitu, prijavil tudi pri MEBEKO. Kot zanimivost – kolegi iz Avstrije lahko zaprosijo za vpis pri MEBEKO neposredno po diplomi, brez pripravništva oz. sekundariata (v Avstriji t.i. Bassisausbildung).
Za zaposlitev potrebuješ zgoraj omenjeni vpis pri MEBEKO in potrdilo o tekočem znanju jezika. Slednje je odvisno od posameznega delodajalca – nekateri zahtevajo certificirano znanje jezika v nivoju C1, drugi pa »tekoče znanje jezika«, kar pomeni, da certifikata ne potrebuješ, če lahko na intervjuju prepričaš delodajalca, da jezik obvladaš.
Po opravljenih intervjujih sem v enem tednu dobil potrditev zaposlitve. Dogovorili smo se, da mi pošljejo pogodbo o zaposlitvi, takoj ko dostavim vse potrebne dokumente. Tega so se tudi držali. Do podpisa pogodbe sem z delodajalcem izmenjal natanko pet elektronskih pošt in opravil razgovor, kar se mi še danes zdi neverjetno. Z delom sem začel 1. aprila 2020, v času izbruha epidemije covida-19. Pohvaliti moram delodajalca, saj so mi samoiniciativno poslali vse potrebne dokumente in potrdila, da sem v času zaprtja švicarske meje lahko prišel v državo.
Kje zdaj delaš, kakšne so tvoje delovne zadolžitve, tvoj povprečni delovni dan?
Delam v idiličnem Glarusu, glavnem mestu kantona Glarus, malem mestecu, obdanem s prelepimi dva- in tritisočaki Alp.
Moje delo se razlikuje glede na to, ali sem na oddelku za ginekologijo/ginekološko onkologijo, na porodnem oddelku ali pa v urgentni ambulanti. Kot reprezentativen dan bom vzel delo na porodnem oddelku. Službo začnemo z jutranjo predajo ob 7.30. Ob 8.00 začnemo z nosečniškimi pregledi, po navadi nosečnic od 36. tedna nosečnosti dalje. Pri vsaki vzamem anamnezo, naročim manjkajoče serologije, vzamem bris nožnice za streptokoke skupine B in naredim ultrazvočno preiskavo. Za zaključek opravijo nosečnice CTG pri babicah. V povprečju imamo takih kontrol 6–7 na dan. Nosečnice so naročene na pol ure, v resnici pa prvi pregled z zamudno dokumentacijo vzame približno 40 minut časa. Kontrolni pregledi so krajši, trajajo približno 10–15 minut. Vzporedno sem zadolžen za porodne sobe, kjer pa so v naši bolnišnici največ tri nosečnice hkrati. Seveda moram poskrbeti tudi za oddelek, predvsem za odpuste in morebitne urgence. Dopoldne delamo do 12.00, potem imamo 45 minut za kosilo. Popoldanske kontrole se začnejo ob 13.30, do takrat pa pišem dokumentacijo. Popoldanska predaja je ob 15.30. Po njej imamo morda še kakšno kontrolo ali urgentni pregled. Na porodnem oddelku sem zadolžen za nosečnice do 17.00, ko oddelčno delo prevzame kolegica, ki je razporejena na urgenci. V službi sem do 18. ure oz. odvisno od dela – če ga je manj, lahko grem domov prej.
Kako izgleda ugovor vesti ginekologa v Švici?
Ugovora vesti na način, kakršnega poznamo v Sloveniji, ni. Mene so na razgovoru za službo samo vprašali, ali sem pripravljen delati splave. V naši bolnišnici jih opravljajo skoraj vsi, za tiste, ki pa jih ne, vskočimo drugi. Do sedaj to še nikoli ni predstavljalo težave, saj tisti, ki splava ne izvajajo, kljub temu opravijo pogovor in ultrazvok. Ne opravijo le aplikacije tablet, kar opravi nekdo drug namesto njih, ampak to je le za 5 minut dela. Ugovor vesti nekateri uveljavljajo še pri vstavljanju bakrenih materničnih vložkov, ker lahko preprečijo implantacijo že oplojenega jajčeca. Za pogovor s pacientko, ki želi splav, imamo na voljo 45 minut. Povprašamo po razlogih za željo po splavu, ponudimo konkretne podatke o organizacijah, ki lahko pomagajo v času nosečnosti in kasneje, razložimo oba načina splava – medikamentnega in kirurškega. Slednjega delamo pri nas od 7. + 0 tedna nosečnosti dalje. V vsakem primeru mora miniti od pojasnjevalnega pogovora do trenutka, ko lahko oddamo tabletke, 48 ur.
V Švici so specializacije drugače organizirane kot v Sloveniji – zdravnik, ki želi priti do specialističnega naziva, si mora sam iskati zaposlitve v različnih bolnišnicah, da zadosti predvidenemu programu specializacije. Se ti zdi to prednost ali slabost v primerjavi s slovenskim vnaprej organiziranim programom kroženja?
Točno tako. Saj na nek način je postopek pridobitve specializacije enak kot v Sloveniji, samo izvedba je drugačna. Tukaj si sami poiščemo delodajalca, kar nam omogoča kanček več svobode pri oblikovanju kariere (in življenja). Pogoji za pristop k specialističnemu izpitu so: izpolnjen katalog posegov in znanj, udeležbe na kongresih in skupno vsaj pet let specializacije, od tega vsaj eno leto v bolnišnici kategorije A in eno leto v bolnišnici kategorije B. Prav tako moraš že med specializacijo opraviti dva izpita, ki pravzaprav obsegata celotno znanje ginekologije in porodništva, s tem da je pri prvem meja za uspešno opravljen izpit nižja. Kako si razporediš svoj čas, je tvoja odgovornost. Tudi kdaj opravljaš omenjene izpite. Švicarski sistem se mi zdi za specializacijo iz ginekologije in porodništva, kjer bo vedno večina specialistov delala na primarnem nivoju, odličen, saj če ti ni do večjih centrov, lahko večino specializacije opraviš v srednjih in manjših bolnišnicah. Tam pridobiš vsa potrebna znanja za nadaljnjo kariero oz. specialistično delo, izogneš pa se vrvežu velikih centrov. Enako velja seveda tudi v obratni smeri.
Kolikor mi je znano, so švicarski delavniki po navadi 11-urni, z dodatno neplačano uro za malico. Je tako tudi pri tebi? Kako si se navadil na to, da preživljaš cele dneve v službi?
Da, jaz imam pogodbo za 50 ur na teden. Moj delavnik je od 7.30 do 18.00. Hitro sem se navadil. Moram pa priznati, da mi gre še po dveh letih »na živce«, da moram zavestno načrtovati, kateri dan bom kaj opravil. Na delovni dan imam dovolj časa, da po službi opravim eno nujno opravilo (npr. obisk trgovine ali pranje perila) in dve drugi opravili (učenje, kuhanje, šport ...). Tega v Sloveniji ni bilo, ker se večinoma vseeno prej končuje z delom.
Vesel sem tudi, da nimam 24-urnih dežurstev. V Švici se res spoštuje zakon o delovnih razmerjih (t.i. Arbeitsgesetz). Tako v povprečju res delam 50 ur na teden. V praksi je to enkrat mesečno 7 zaporednih dni (normalen teden in potem dnevni dežurstvi čez vikend), sledi prost dan, potem štiri dni dela do vikenda in prost vikend. Enkrat na 6–7 tednov delam tudi 7 dni zapored ponoči (11–12 ur na dan), čemur sledi prost teden.
Se mi pa dvakrat letno nabere dovolj nadur, da imam potem kak teden ali več prosto. To seveda velja za čas specializacije – kasneje imaš kot specialist možnost dela za manj kot polni delovni čas. Po mojem opažanju specialisti delajo povprečno po 4 dni na teden (tj. 80 % zaposlitev), mnogi tudi manj.
Kakšno se ti zdi razmerje med delom in zasebnim življenjem v Švici? Kaj pa razmerje med opravljenim delom in plačilom zanj?
Tukaj bi rad vsem, ki razmišljajo o zaposlitvi v Švici, jasno povedal, da je razmerje precej nagnjeno proti delu. Je pa delo malce drugačno kot v Sloveniji. Imaš več časa za posamezno pacientko, delovno mesto je bolj opremljeno in organizirano ipd. Četudi več časa preživim v službi, mi je tukaj delo bolj všeč in ga posledično opravljam z večjim veseljem. Navadil sem se, bolj izkoristim prosti čas, kot sem ga v Sloveniji, ker ga imam enostavno manj.
Kar se tiče plačila za opravljeno delo, se res ne morem pritoževati. Odvisno od posameznega kantona, so začetne plače od približno 6500 švicarskih frankov bruto na mesec navzgor, dobiš pa še neke majhne dodatke za delo čez vikend, ponoči in za praznike (cca 400–700 frankov na mesec). Povišice pa – vsaj v času specializacije – dobivaš vsako leto in tudi če zamenjaš specializacijo, se na novem delovnem mestu ne vrneš na začetno plačo.
Je v Švici kaj preseglo tvoja pričakovanja in obratno – te je kaj morda razočaralo?
Moja pričakovanja je presegla organiziranost delovnih procesov in kako vsak zaposleni ve, kaj so njegove naloge, in jih tudi izpolnjuje. Meni je še zdaj najbolj všeč, da imamo za 90 % vseh primerov, ki jih vsakodnevno srečamo, natančno opredeljeno klinično pot. Na spletni strani imamo opisane protokole (t.i. Processhandbuch), kjer piše, kako se posamezne stvari lotiti. Na primer: pacientka s predčasnim razpokom plodovnih ovojev; po nekaj klikih na računalniku imam pred seboj opis vsega, kar moram narediti in na kateri točki se moram obrniti na nadzorno specialistko. To zelo olajša delo in tudi vliva zaupanje v delo, ni pa samo za specializante, ampak za čisto vse zaposlene in za vse različne naloge, ki jih izpolnjujejo. Izjemno všeč mi je tudi, da se dobro utemeljeni predlogi za izboljšave/olajšave dela vedno upoštevajo in vpeljejo v delovni proces.
Nekaj, čemur se še zdaj čudim, pa je, da imajo mamice po porodu samo 16 tednov plačanega materinskega dopusta. Lahko se sicer dogovorijo za neplačano odsotnost ali koriščenje dopusta, ampak so glede tega prepuščene milosti (ali nemilosti) delodajalca. Šele lani so na referendumu temu dodali tudi dva tedna očetovskega dopusta. V primerjavi s Slovenijo je to res malo. Kot zanimivost – v pogovoru s švicarskimi sodelavkami sem izvedel, da je to zanje čisto normalno in jih ne moti preveč.
Nemško si se učil že v šoli. Kako težaven je preskok do razumevanja švicarske nemščine?
Bil sem ena zadnjih generacij, ki smo imele nemščino kot prvi tuji jezik v osnovni šoli. To in gledanje nemških risank je pripomoglo, da z nemščino nisem imel težav. No, vseeno prigoda iz prvega meseca v novi službi: Kolegica, ki je bila zadolžena za moje uvajanje, je zbolela, jaz pa sem bil posledično zadolžen za porodni oddelek. V porodnih sobah smo imeli tri nosečnice, zato sem po predaji takoj šel do dveh babic, ki sta bili tisti dan v dnevni izmeni. Ker ju še nisem poznal, sem se predstavil in povedal, da sem z njima na delovišču. Sledil je hladen tuš – začeli sta se med seboj pogovarjati in z odprtimi usti pod masko sem poslušal, kaj mi govorita – razumel nisem nič. Takrat sem prvič in zadnjič pomislil, da sem z odločitvijo za Švico naredil veliko napako. Po eni minuti tega meni sila neprijetnega pogovora sta se začeli smejati in me povprašali, ali naj govorita knjižno nemščino. Kasneje smo se super sporazumeli in tisti dan so se rodili trije zdravi novorojenčki. Z eno izmed babic sem se spoprijateljil in kasneje mi je priznala, da sta se morali malo ponorčevati iz mene – obe sta iz kantona Valaisa (nemško Wallis), kjer bojda govorijo najtežje narečje v Švici. Sem pa potreboval približno pol leta, da mi ni bilo več treba prositi pacientk, naj govorijo v knjižnem jeziku. Za vse, ki imajo pomisleke grede narečja, lahko povem, da se hitro navadiš, ko si 24 ur na dan obdan z nekim jezikom.
Kakšna misel mladim kolegom, ki se odločajo o poklicni poti?
Prepričan sem, da se večina kolegov zaveda, da na koncu dneva Slovenija res ni slaba država za opravljanje zdravniškega poklica (kljub vsemu, kar se je zgodilo v zadnjih nekaj letih). Seveda ima tudi pomanjkljivosti, a jih ima tudi Švica. Življenje v obeh državah je kot nek svet v mehurčku – ne eni ne drugi se ne zavedamo, v kako lepih okoljih živimo. Na koncu je najbolj pomembno, da tehtno razmisliš o prednostih in slabostih poti, po kateri bi rad stopil, da ugotoviš, kaj je zate pomembno.
* EPFL je kratica za »École polytechnique fédérale de Lausanne«. Gre za svetovno znano švicarsko univerzo s poudarkom na inženirskih in naravoslovnih smereh (vir: Wikipedia).
** »Spontanbewerbung« v dobesednem prevodu pomeni »spontana prijava« – pravzaprav gre za povpraševanje za delovno mesto, kateremu priložimo že kar prošnjo za delo in življenjepis.
