Peter Kiraly se je po slabih dveh letih dela kot specialist oftalmologije na Očesni kliniki Ljubljana odločil za novo pot, ki ga je vodila v hram angleške učenosti, v tradicionalen, a obenem svetovljanski Oxford. Ena najboljših medicinskih fakultet na svetu tesno sodeluje z univerzitetno bolnišnico iz vzhodnega dela mesta (Oxford University NHS Foundation Trust), ki zaposluje več kot 10.000 ljudi. Zaposlil se je na Očesni kliniki v Oxfordu (Oxford Eye Hospital), kjer se ukvarja predvsem z diagnostiko in zdravljenjem bolezni mrežnice. Očesna klinika Oxford je ena vodilnih ustanov na svetu, ki se ukvarja z gensko terapijo dednih bolezni mrežnice.
Kako dolgo si že vedel, da si želiš v tujino?
Takšne velike odločitve se v zavest priplazijo relativno počasi. Nekaj starejših kolegov, ki so bili zaposleni v angleških bolnišnicah, je o svoji izkušnji govorilo kot o najboljši možni karierni odločitvi. Nekaj jih je ostalo v Veliki Britaniji, pri nekaterih pa so bile predvsem korenine socialnih stikov premočne in so se vrnili v Slovenijo. V trenutku, ko je navdušenje nad možnostmi poklicnega razvoja in pustolovščino postalo močnejše od zadržkov, povezanih s strahom in negotovostjo pred neznanim, sem se odločil, da grem. Kronološko gledano sem odločitev sprejel lani januarja, aprila sem bil izbran na intervjuju in avgusta (2021) sem začel z delom. Ko pogledam nazaj, je od odločitve naprej vse potekalo s svetlobno hitrostjo.
Rad potuješ? Si že kdaj prej dlje časa preživel v tujini?
Potujem izredno rad, vendar mi nekoliko zmanjkuje časa za resnejša potovanja. Na potovanjih cenim predvsem osuplost nad stvaritvami narave in kulturno različnost, ob kateri človek podvomi o smiselnosti socialnega konteksta, v katerega je posameznik postavljen. Sicer pa turistično preživljanje časa v tujini nima skoraj nič skupnega z delom in življenjem v tujini. Bil sem npr. na Erasmus izmenjavi, kjer pa je bil velikokrat turistični vidik pomembnejši od delovnega.
V Sloveniji si se ukvarjal predvsem z boleznimi mrežnice in laserskim zdravljenjem – kako so tvoje izkušnje z Očesne klinike pripomogle, da si dobil mesto »fellowa« v Oxfordu?
Ena od lastnosti pokomunističnega državnega zdravstvenega sistema je centralizacija ustanov in posledično tudi patologije. Zato sem imel na Očesni kliniki v Ljubljani privilegij videti veliko raznovrstne patologije. Centralizacija nedvomno pripomore tudi k dobri opremljenosti klinike, ki je pomemben predpogoj za konkurenčno delo zdravnikov v svetovnem merilu. Ob tem sem imel privilegij, da sem se učil od vrhunskih strokovnjakov, kot so prof. Jaki, dr. Debelić, doc. Urbančič in ostali.
Glede na tvojo izkušnjo – kaj poleg izkušenj s stroko še cenijo v Angliji pri kandidatu za delovno mesto?
Visoko stopnjo učinkovitosti in dobre komunikacijske sposobnosti. Ni namreč dovolj le, da kakovostno obravnavaš bolnika, ampak je pomembno tudi, koliko bolnikov kakovostno obravnavaš v določenem časovnem obdobju. Prav tako je pomembno poznati zahodnoevropski oz. angleški način komuniciranja z bolniki, ki temelji na razumevanju potreb in počutja bolnika. Nasploh se mi zdi odnos med zdravnikom in bolnikom v Angliji veliko boljši kot v Sloveniji. Zdravniki si ne dovolijo ošabnosti in neprijaznosti, bolniki pa imajo splošno gledano visoko mnenje o zdravnikih. Hvaležni so za storitve v svojem javnem zdravstvenem sistemu (NHS), ki velikokrat nudi manj kot naš javni zdravstveni sistem. Čeprav večina specialistov dela tudi v zasebnem sektorju, tukaj ni govora o zdravnikih dvoživkah. Odnos javnosti do visokih zdravniških plač glede na povprečno plačo je razumevajoč, saj upošteva dolgotrajen proces izobraževanja in odgovornost dela.
Kaj vse si moral postoriti pred odhodom?
Priprave za selitev in delo v tujini zahtevajo veliko časa in strpnosti. Po vrsti si sledijo: prijava v britansko zdravniško zbornico (General Medical Council, GMC); zbiranje dokumentacije in sodno prevajanje za priznavanje diplome in specializacije; test angleščine; prijava na razpis prostega delovnega mesta; razgovor za službo; posredovanje dokumentacije novemu delodajalcu; pridobitev delovne vize; ureditev davčnega nerezidentstva v Sloveniji; ureditev bivališča v Angliji. Ob pogledu nazaj gora obveznosti, ki pa se zdi manjša, kot je v resnici bila, ko je že za tabo.
Je angleščina tvoj prvi tuji jezik? Kako si se spopadal z njo med pripravami na odhod v Anglijo in kako po prihodu tja?
Mislil sem, da bom imel manjše težave z angleščino, kot sem jih imel, sploh glede na to, da sem vajen branja knjig in sem že napisal kak znanstveni članek v angleščini. V Veliki Britaniji je GMC v zadnjem času izdatno zvišal zahtevani nivo znanja angleščine na testu IELTS, ki je potreben za opravljanje zdravniškega poklica. Imeli so namreč kar nekaj težav s tujimi zdravniki, ki niso zadostno obvladali angleškega jezika, zaradi česar je prišlo do pomembnih napak pri zdravljenju. Tako sem sam potreboval kar nekaj priprave za uspešno opravljen izpit. Seveda pa se pomembnejše jezikovne prepreke začnejo šele s prihodom v tujino. Iz slovenskega okolja, v katerem sem bil navajen uporabe tudi kompleksnejšega izrazoslovja, sem bil postavljen v okolje, kjer včasih zmanjka besed za ustrezen opis miselnega vzorca. Sploh kadar si obkrožen z v angleščini elokventnimi oxfordskimi profesorji.
Kakšen je tvoj delovni dan v Oxford Eye Hospital?
Skoraj vsak delovni dan se začne ob 8.30 s krajšim predavanjem, ki ga večinoma pripravijo profesorji, specialisti, kdaj pa tudi specializanti. Za razliko od predavanj v Sloveniji so le-ta zmeraj zelo interaktivna. Prevladujoča paradigma, da se učimo zato, ker ne vemo, poskrbi, da ni neumnih odgovorov ali pa vprašanj, kar pripomore k sproščenemu vzdušju. Dopoldansko klinično delo se začne okoli 9.00 in se konča med 13.00 in 13.30, čemur sledi čas za kosilo v trajanju približno 20–30 min. Od 13.30 do 17.30 sledi popoldansko klinično delo. Ker zelo veliko komunikacije med zaposlenimi poteka preko elektronske pošte, je dnevno treba odgovoriti na 5–10 sporočil. Domov večinoma pridem okoli 18. ure.
Koliko bolnikov se pogleda na ambulanto na dan? Približno koliko časa ima zdravnik za obravnavo posameznega bolnika? Se ti zdi, da so bolniki podobno informirani o svojih težavah kot slovenski bolniki (preden pridejo na pregled). Kaj pa primerjava količine in kakovostni informacij, ki jo prejmejo od zdravnika ob pregledu?
Število bolnikov na zdravnika dnevno je odvisno predvsem od ambulante, kjer delaš. Generalno gledano pa dnevno pogledaš od 15 do 25 bolnikov. Zdravnik porabi toliko časa, kolikor ga bolnik potrebuje, da razume svojo bolezen in načrt zdravljenja. Stopnja znanja bolnikov o svoji bolezni je približno podobna kot v Sloveniji. Če skušam narediti primerjavo s Slovenijo, lahko rečem, da bolniki bolj zaupajo mnenju in navodilom zdravnika. Prav tako bolniki lažje sprejmejo in razumejo, če jim določeno zdravljenje ali diagnostika po smernicah ne pripada. V Sloveniji se namreč bolniki v takih primerih velikokrat verbalno agresivno odzovejo, kar je na žalost prevečkrat tudi nagrajeno (s tem, da bolnik dobi, kar želi).
Koliko samostojnosti se pričakuje od tebe pri delu v ambulanti? Med tednom delaš v ambulanti za mrežnico, kaj pa med vikendom? Si postavljen tudi v vlogo mentorja mlajšim kolegom (študentom, specializantom)?
Sposobnost samostojnosti dela se ugotavlja že na razgovoru za službo, kjer odgovarjaš na vprašanja ob kliničnih primerih. Kljub pričakovanjem pretežno samostojnega dela, so za posvet vedno na voljo starejši kolegi. Pomoč starejših kolegov se skozi posameznika preslika v pomoč mlajšim kolegom in tako sistem pomoči in učenja deluje. Čez teden sem v različnih ambulantah, kjer se ukvarjam z različnimi boleznimi mrežnice. Čez vikend pa operiram ali delam v podobnih ambulantah kot čez teden. Delo čez vikend je bogato nagrajeno, se spodbuja in ne omejuje, bolniki pa so večinoma hvaležni, če žrtvujemo svoj prosti čas za delo.
Si udeležen tudi pri raziskovalnem delu?
Zaradi polne klinične obremenitve sem bil to leto manj vpet v raziskovalno delo, kot bi želel. V naslednjih dveh letih pa bom polovico časa porabil za klinično delo, polovico pa za raziskovanje. Klinično delo na Očesni kliniki v Oxfordu je dobro, raziskovalno delo pa vrhunsko – klinika je ena izmed vodilnih v svetu za gensko terapijo. Zaradi imunske privilegiranosti je oko idealen organ za pionirsko zdravljenje z gensko terapijo. V veliko zadovoljstvo je opazovati delno, a vendar za bolnika pomembno izboljšanje vidne funkcije s pomočjo genske terapije pri do sedaj nezdravljenih prirojenih boleznih mrežnice. Pionirski poizkusi genske terapije se odvijajo tudi pri bolj razširjenih boleznih mrežnice, kot je npr. starostna degeneracije rumene pege. Pri vlažni oblike starostne degeneracije rumene pege je intravitrealno zdravljenje z injekcijami zaviralcev žilnega rastnega faktorja del vsakdana za oftalmologe po svetu, saj bolniki v aktivni fazi potrebujejo tudi 8–10 injekcij na leto. V Oxfordu začenjamo z gensko terapijo, kjer preko vektorskega virusa celicam v mrežnici posredujemo informacijo o zdravilu (aflibercept), ki ga potem celice same izdelujejo. Biti del česa takega je vsekakor zelo vznemirljivo.
Imaš kaj prostega časa, kako ga porabiš?
Nekaj se ga tudi najde, čeprav ne veliko. Večino ga porabim za tek, branje, sprehod in druženje. Ob vikendih, kadar ne delam, se rad odpravim na izlet v idilične podeželske vasice v okolici Oxforda (Cotswolds), na južno angleško obalo, v vedno zanimivi London ali pa na dobro nogometno tekmo ali koncert.
Kako tvoji domači gledajo na selitev? Te spodbujajo, te »vabijo nazaj«?
Razumljivo imajo ambivalenten odnos do selitve. Na eni strani so veseli zame in me spodbujajo ob kariernem napredku, na drugi strani me pogrešajo in bi raje, da sem bližje.
Kaj najbolj pogrešaš?
Družino, prijatelje in psa. Drugega nič.
Česa se najbolj veseliš?
Brezmejnih možnosti, ki jih ponuja življenje, kar najbolje ponazarja angleška fraza: »The world is your oyster«*.
* Idiom, ki ponazarja širino možnosti in svobodo izbire lastne življenjske poti.
Foto: osebni arhiv Petra Kiralyja
