V ambulanto vstopim čez prazno čakalnico, olajšano, ker jih še ni. Otrok. Staršev. Sedem za mizo in odrinem kolekcijo rumenih kartonov, da pridem do tipke za vklop računalnika. Koliko mailov me čaka od včeraj? 10? Mogoče manj kot 30. To bi šlo. Mogoče bi danes uspela zaključiti ob času. Sestra prinese nov rumeni kup – ti so prednostni. Pove, da dva otroka že čakata v izolaciji. Potrka prva mama z dojenčkom za preventivo. Začne se vsakodnevni ples. Razporejanje kartonov, koga poklicati, kdo se pride pokazat, ta rabi samo recept in tale takoj napotnico, ker že čaka v vrsti pri specialistu in je pozabil prej povedati. Medtem ko se tehta preventiva, tekam v izolacijo gledat bolne otroke in mimo čakalnice malo zamižim v upanju, da jih ne čaka preveč in predolgo.
Pozabim, da moram piti vodo. Mencam na stolu, ker bi morala že pred eno uro na vece, ampak samo še tole napišem. Skozi priprta vrata stalno brni nadležna melodija sestrinega telefona. Komaj ji uspem naročiti, kaj naj sporoči staršu enega od otrok, ker z eno roko opravlja prevezo, z drugo v telefon razlaga, kako se znižuje temperaturo. Obe pleševa ujeti v neusmiljenem vrtincu opravkov, 100 % zbrani, da česa ne spregledava. Vsak nov obraz, ki ga prinese skozi vrata ambulante, je poln pričakovanja: kako napreduje njihov mali srček, ali se je lepo poredil, ali se normalno razvija. In drugi zaskrbljen, ali je kaj na pljučih, zakaj vendar njihov mali že tako dolgo kašlja. Vsak s svojim spiskom vprašanj prihaja po svoje odgovore. Večinoma vstopajo potrpežljivo in prijazno. Vsak si zasluži prijaznosti nazaj. S sestro se trudiva. Brzdava se ob skrajno banalnih mini dramah staršev in miriva svoj nemir ob resnih situacijah. Upava, da bo Ventolin prijel in bo saturacija dobra in ne bo treba klicati reševalcev.
Regulirava starše, da so zadovoljni in pomirjeni, ker so potem otroci mirni in sodelujoči in jih lahko tako najbolje oskrbiva. Vmes mine čas za malico in kazalec se že naslanja na konec delovnega časa. Čakalna lista je že skoraj pri koncu. Ostane le še par nenujnih mailov, receptov, prošnja za potrdilo o dieti za vrtec in kup bolniških za podpis. Klinc, spet nama ne bo uspelo. V glavi mi šumi, ko odhajam s samo polurno zamudo. Odtekla sem še en kros, ves čas v tempu zadnjega kroga. V avtu na poti domov razmišljam, da je to noro. Koliko odnosov zmorem na dan? Totalno me izčrpajo. In na to me ni nihče pripravil. Z griča bolnišničnega kraljestva je naše delo primarnega pediatra videti posmehljivo preprosto deljenje nasvetov o smrkljih in usmerjanje do različnih specialistov, skoraj odpad za naše visoko izobražene možgane. Svoje čase sem se temeljito potikala po sobanah terciara, tudi po precej zagonetnih. Bili so res težki dnevi, a nikoli nisem doživela tako intenzivno napornega obdobja, ki bi zahtevalo mojo 100 % zbranost 100 % časa od »check-ina« do »check-outa«, vsak dan znova, brez konca.
Iz misli me zdrami pokanje makadama pod kolesi avta na domačem dvorišču. Globoko vdihnem in si pričaram nasmeh. Sedaj so na vrsti moji lastni sončki, ki komaj čakajo, da mi povejo, kako danes šolsko kosilo ni bilo najboljše, kako so se nasmejali prijatelju, kaj vse so našli na igrišču. Vlečejo me do kock, iz katerih so naredili največji stolp. Z najmlajšim greva brat. Vmes mimogrede vržem vase dve žlici postanega kosila in pomaham možu. Trudim se, da mi odvrženi svaljki nogavic po kotih in ostala navlaka, čez katero se spotikam, ne pokvarijo dobre volje. Potrpljenje je na preizkušnji, ko od mene vsak nekaj želi, in to vsi naenkrat. Ko se začneta fanta prerekati in cviliti zaradi igrače, me zmanjka. Znorim. Ustavim se in zadiham. Se opravičim. Zelo me jezi, ker v službi zmorem ostati zregulirana za druge, doma me pa odnese. Umaknem se k pripravi večerje. Pomagam jim spraviti se v posteljo. Končno zaspijo. Kot slon se zvalim na kavč in ne morem nič več. Ne morem razmišljati. Kot da imam zavozlane možgane. Vem, da imam verjetno 50 neodgovorjenih mailov, par klicev in SMS-ov na telefonu. Ne da se mi prijeti telefona v roke. Spomnim se, da me s fotelja gleda mož. Pogovarjal bi se o dnevu, jaz pa ne morem govoriti. Spomnim se, da sem tu jaz. Kje sem? Kako je mogoče, da se ves čas trudim in dajem vse od sebe, pa mi vse uhaja iz rok? Kdaj sem nazadnje prebrala dobro knjigo? Naredila nekaj zase? Naredila par vaj? Šla na masažo? Še dobro, da imam psa, ki me vsak dan pelje na sprehod.
Telefonski posveti. Preveze. Maili. Telesni pregledi. Napotitve. Cepljenja. Pregledi izvidov. Predlogi imenovanim zdravnikom. Preventivni pregledi. Dajanje zdravil. Predpisi receptov. Stiki s starši. Stiki z otroki. Odnosi. Vse se na koncu dneva pretopi v količnike, ki nas požirajo. Delo na primarni ravni je delo z izrazito visoko miselno gostoto, verjetno težko primerljivo z drugimi delovnimi okolji. Naporen vsakodnevni miselni proces na visokih obratih nenehno dopolnjuje stalna potreba po čustvenem uravnavanju odnosov, ki se menjajo kot na železniški postaji. Vse to je izredno izčrpavajoče, priložnosti za regeneracijo pa je premalo. Na dolgi rok se kaže v vse večji poklicni izgorelosti zdravstvenega osebja, tako zdravnikov kot sester.
V oktobru 2022 smo med primarnimi pediatri opravili anketo o izgorelosti. Uporabili smo vprašalnik MASLACH, modul (MBI-HSS-MP), ki je prirejen za zdravstvene delavce. Vprašalniki MASLACH so že vrsto let najbolj uporabljana orodja za oceno izgorelosti med različnimi poklici. Vprašalnik meri tri domene osebnega poklicnega delovanja, in sicer čustveno izčrpanost, osebne dosežke in depersonalizacijo. Glede na število doseženih točk se stopnja ogroženosti za izgorelost za posamezno domeno razvrsti v tri skupine: nizko, srednjo in hudo. Glede na literaturo o izkazani izgorelosti govorijo avtorji različno, nekateri jo definirajo pri dveh domenah v hudem območju, nekateri pa, če so v hudem območju vse tri.
Vprašalnik je izpolnilo 184 od 386 primarnih pediatrov (47,7 %). Močno čustveno obremenjenih se je čutilo 123 pediatrov (66,8 %). 85 (46,3 %) pediatrov je bilo v območju hude ogroženosti v domenah čustvene izčrpanosti in osebnih dosežkov, 70 (38,0 %) pa v območju hude čustvene izčrpanosti in depersonalizacije. 56 pediatrov (30,4 %) se je vseh treh domenah izkazalo za hudo ogrožene: izkazali so močno čustveno obremenjenost, neosebnost v stikih z bolniki in starši ter velik občutek nekompetentnosti in neučinkovitosti pri svojem delu.
Ali to pomeni, da je tretjina primarnih pediatrov izgorelih na celi črti? Kaj se dogaja? Kaj je razlog za tako katastrofalno stanje? Kam to vodi?
Rezultate ankete jemljemo kot resno opozorilo, pred katerim si ne smemo zatiskati oči. V Sekciji za primarno pediatrijo smo ustanovili skupino za organizacijo dela v primarni pediatriji, ki bo podrobneje proučila stanje, organizirala strokovne posvete o izgorelosti ter pripravila predloge za organizacijske izboljšave.
Ena plus ena je več kot dve. To je človeška enačba, ki velja, ko delujemo v spoštljivem, sodelujočem, podpornem in nagrajujočem okolju. Na krilih takšnega okolja zmoremo leteti visoko, dolgo in daleč. Ko pa dajemo vse od sebe in smo za nadrejene le figura na šahovnici ter ob tem nismo niti ustrezno finančno nagrajeni, postane ena plus ena manj kot ena. Postanemo nemočni. Ugasnemo. Ali kot pravita Leiter in Maslach: »Izgorelost na delovnem mestu je posledica organizacijske ureditve. Potrebno je preusmeriti fokus s posameznikove na organizacijsko raven in izpostaviti potrebo po intervencijah za ureditev organizacijskih pogojev, ki v neustrezni obliki sistematično postopoma prispevajo k vse večjim občutkom izgorelosti med zaposlenimi v zdravstveni organizaciji. Organizacije morajo v obzir vzeti 6 ključnih področij in usmeriti organizacijske ukrepe h ključnim dejavnikom, ki vplivajo na dobro počutje posameznika: delovna obremenitev, nadzor, nagrada, skupnost, pravičnost in vrednote.« (Leiter, M. P., Maslach, C., 2003)
dr. Anja Radšel, dr. med., ZD Medvode, anja.radsel@gmail.com
Članek je bil objavljen v reviji ISIS, januar 2023 (povezava>>>)
