Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

Nangoma 2020/2022 - Humanitarno-medicinska odprava

22.09.2022 09:32

Tri mlade zdravnice, Karin Strmšek, Anja Voljavec in Miša Dubljević, se trenutno nahajajo na humanitarno-medicinski odpravi v vasi Nangoma v Zambiji. Z vami delimo enega izmed zapisov o njihovih izkušnjah dela v tamkajšnjih razmerah.

Že od prihoda v Nangomo smo se zbujale z zavedanjem, da se bliža naš prvi odhod v Lusako, odhod katerega namen je nakup zdravil, sanitetnega materiala in ostalih medicinskih pripomočkov, ki jih bolnišnica najbolj potrebuje. Predprejšnjo sredo smo v skupnem prostoru bolnišnice, kjer potekajo tudi jutranji raporti, imeli sestanek na temo zalog in najbolj nujnih stvari. Vsak od udeležencev je prejel seznam, kjer je bila zabeležena tudi končna denarna vsota, ki pa je žal, kljub dodatku naše pomoči, presegala skupni font. S cmokom v grlu smo opazovale dogajanje, ko je dr. Muleya, ki je bil dolgo časa v Nangomi edini zdravnik, vsakemu oddelku določil manjšo vsoto in skupaj s predstavniki oddelkov črtal s seznama stvari, ki jih primanjkuje. V tistem trenutku sem se še bolj zavedala, da je delati kot zdravnik v Sloveniji, kjer so nam vedno na voljo vsaj osnovne preiskave in material, privilegij.

Spremljajte odpravo na Facebooku POVEZAVA

Za odhod v Lusako smo se dogovorili za petek, zato smo se v četrtek po jutranji kavi in zajtrku umirjeno odpravile na raport, kjer nas je presenetila novica, da se v Lusako odpravljamo čez dobro uro. Kmalu smo že sedele v avtu, kjer si boljše družbe od voznika z imenom Walu in Georga, ki je računovodja, nismo predstavljale. Tako z naše, kot z njune strani, se je porajalo veliko vprašanj in podvprašanj, predvsem na temo življenja, izobraževanja, kulture, jezikov, porok in odnosov. Dan je bil sončen in vroč, pogledi na kolibe ob glavni cesti dih jemajoči, pot so nam večkrat prečkale koze, ki se jim je voznik Walu urno izmikal in se jim spoštljivo ustavljal. Vožnja je trajala dve uri, a je ta čas ob kvalitetnih pogovorih in čudoviti pokrajini kar izpuhtel. Cesta se je postopoma zlila v dogajanje glavnega mesta, postajala je vedno širša, a vse bolj obljudena in preplavljena z različnimi vrstami motornih vozil. Za trenutek se je cesta zdela majhna in preozka, delovalo je, kot bi se promet celotnega sveta vsul na ulice glavnega mesta, kar pa je bilo v popolnem nasprotju z nakupovalnim centrom, kjer smo se ustavili z namenom, da najdemo bankomat z najmanj provizije. Umirjenost, ki je vladala tam, je na nas delovala kot protiutež vrvežu na cestah prestolnice.
Po uspešnem dvigu celotne vsote denarja smo se nato, me seveda z rokami tesno tesno ovitimi okrog svojih nahrbtnikov, odpravili nazaj do avta in v divje dogajanje na ulicah. Poželi smo konkretno dozo pozornosti, mogoče zaradi napisa Nangoma Mission Hospital na bočni strani avtomobila, verjetno pa tudi zaradi naše svetle polti, ki je, ko smo stopile iz avtomobila, domačine za trenutek odtegnila od vsakodnevnih opravkov. Za nami je pogosto odzvanjala beseda mzungu, kar pomeni belec.
Obiskali smo pet lekarn, od vseh mi je v spominu najbolj ostala zadnja, nabita z ljudmi in močnimi vonjavami, ki so jih moje nosnice zaznale prvič in jih je težko ubesediti. Kupljen material naj bi za celotno bolnišnico v Nangomi zadostoval za mesec dni, z redkimi vmesnimi nakupi v primerih, ko se materiala porabi več, kot je predvideno. Za predstavo: urgentni zdravnik pri nas ima v nahrbtniku, ki je pripravljen za izhode na teren, med 6 in 12 ampul adrenalina. Tiste, ki se porabijo, se ob prihodu v bolnišnico nadomestijo. Mi smo jih za celotno bolnišnico za en mesec kupili 10. Grenak priokus ob tem dejstvu nam je vsaj malo omilila informacija, da Anja še od svoje prejšnje odprave pozna lastnika zadnje obiskane lekarne in smo zato uspele dobiti popust, kar pomeni, da nam je ostalo na voljo več denarja za naslednji nakup zdravil. Male zmage!
Po zaključenem lovu po lekarnah smo se vrnili v mirno zavetje že prej omenjenega nakupovalnega centra. Po poznem kosilu smo komaj zbrale še zadnje atome energije, da opravimo nujne nakupe stvari potrebnih za hišo ter naredimo zalogo hrane, ki je v Nangomi na tržnici ni moč kupiti. Krepko po sončnem zahodu smo se z Georgem in Walujem zopet sestali pri avtu ter zaključili celodnevno popotovanje s še enim bolusom raznolikih pogovorov. Vrnili smo se pozno, če se prav spomnim je bila ura deset, energije za razkladanje škatel nam je primanjkovalo, zato smo to nalogo opravili naslednji dan.
Ob štetju in zlaganju materiala nas je zadela realnost prejšnjega dne, izkušnja nas ni pustila ravnodušnih in ta občutek nas spremlja še danes. Lusako bomo v okviru nakupov za bolnišnico sigurno še obiskale. Mogoče pa se kdaj, ko bomo imele prost konec tedna, vrnemo nazaj, da jo izkusimo še iz drugega zornega kota. Kot mesto, ljudi in način življenja, in ne le kot: “Kaj se zgodi, ko se porabi deseta, zadnja ampula adrenalina?”

 

Miša Dubljević 💛

Če bi kdo želel prispevati košček k naši sestavljanki in si to lahko privošči, imamo odprt račun za donacije: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana. TRR: SI56 0110 0603 0708 380 odprt pri Banki Slovenije. Sklic: 250582-22.
Pomagate nam lahko tudi z deljenjem naših objav☺️