Nagovor Dušana Merca ob jubileju zbornice
“Nikoli ne bom pozabil toplih rok Pavla Kornhauserja, zdravnika, ki me je sprejel v zdravstveno institucijo v Stični, kjer smo bili srčni bolniki, mali srčni bolniki,” svojo pripoved začenja pisatelj in učitelj Dušan Merc.
“Bojim se, da bi zdravniki postali žrtve kapitala in znanosti ob enem. To je velika skušnjava in teh skušnjav imajo vsi zdravniki, mladi in stari, precej. /…/ V resnici živimo v zlatem okolju, zdravstvenem, in smo vsi odvisni pravzaprav od zdravnikov. Stalno nas spremljajo, stalno so z nami in mi smo z njimi. Ta odnos upam, da se nikoli ne bo pokvaril. Po drugi strani, pa mislim, da prebivalstvo živi dovolj napačno, zdravniki sicer educirajo, ampak izgubljamo bitko – v šolstvu zaradi napačne prehrane in premalo gibanja, in ravno tako med odraslimi. Napačna doktrina je, da nam morajo zdravniki vse pomagati in, da so vsemogočni.”
"Želim si, da bi zdravstvo ostalo tako kot je, da se vsem pomaga, ampak, da se educira in da se od ljudi tudi zahteva odgovorno vedenje do lastnega življenja, do lastnega telesa in lastne duševnosti," zaključuje Merc.
