Poleg splošne travmatologije se prof. dr. Matej Cimerman posebej ukvarja s poškodbami medenice in kolčne ponvice. Je predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo UKC Ljubljana. Na ljubljanski medicinski fakulteti je redni profesor za kirurgijo in je član Komisije RS za medicinsko etiko. Ukvarja se tudi z raziskovalnim delom in je avtor ali soavtor številnih člankov v priznanih tujih revijah.
Z njim se je za Delo pogovarjala Lucija Mulej. Med drugim ji je povedal:
»Ali je kadra dovolj ali ne, je bolj retorično vprašanje. Na naši kliniki imamo na primer 39 specialistov travmatologov in nekaterim se to zdi veliko, če že ne preveč. Na podobno velikih ustanovah v Avstriji in Nemčiji je specialistov skoraj dvakrat toliko in tam je to normalno. Zakaj? Ker se v tujini bolj ali manj držijo evropske direktive o omejitvi delovnega časa in ker je delo v univerzitetni bolnišnici zelo specifično: gre za uvajanje novih metod, raziskovanje in poučevanje, kar je povsem enakovreden del rutinskemu kliničnemu delu. To pa seveda zahteva bistveno več specialistov.«
Opozarja, da je stanje vrhunske medicine v Sloveniji skrajno resno, res bijemo plat zvona. Medtem ko se medicina v razvitem svetu hitro razvija prav zaradi dobrega dela univerzitetnih kliničnih centrov, pri nas nesrečno stopica na mestu in razlika se bo vedno bolj večala.
O nujnosti imeti močna univerzitetna klinična centra:
»Če zdravniki samo gasimo požare, razvoj vrhunske medicine ni mogoč. Če se res strinjamo, da v Sloveniji potrebujemo vrhunsko medicino, seveda potrebujemo tudi klinična centra. Taka prava, kjer je dovolj časa, prostora, kadrov in resursov za razvoj vrhunske medicine.«
»Vsak omikan narod in država potrebuje univerzitetni klinični center, tukaj ni prav nobene dileme. Glede na velikost države jih je lahko seveda tudi več. V Sloveniji imamo dva, v Ljubljani in Mariboru. Le vrhunska učna bolnišnica zagotavlja, da se ohranja najvišja raven medicine, ki jo lahko država izvaja z lastnimi kadri in resursi. In kaj je specifičnega pri taki ustanovi? Tak center mora biti sposoben obravnave najzahtevnejših pacientov in izvajanja najtežjih posegov, s čimer je zadnje upanje za najtežje bolnike. Poleg tega mora uvajati nove metode zdravljenja iz tujine in hkrati na podlagi znanstvenoraziskovalnega dela aktivno prispevati k novemu znanju na način, da lahko tudi tuje institucije pozneje implementirajo naše novo znanje. Tretja in ravno tako pomembna naloga pa je izobraževanje na vseh ravneh. V UKC izobražujemo v kliničnih predmetih študente medicine, farmacije, zdravstvene fakultete, specializante in bodoče akademske kadre. Vse to, poleg ustreznih kadrov, ki jih v UKC nedvomno imamo, zahteva tudi ustrezne prostore in čas. Tega pa v UKC močno primanjkuje. Zaradi te specifične vloge bi morala imeti oba UKC v naši državi prav poseben status. Si predstavljate, da bi morali na vse najtežje operacije v tujino? Kaj bi se zgodilo, če bi potrebovali najtežjo operacijo takoj, na primer po hudi poškodbi? Da bi medicinci spet hodili študirat v Gradec in na Dunaj kot v starih časih (vsaj v zadnjih letnikih na klinični pouk), raven medicine pa bi iz leta v leto padala? In prav to se bo zgodilo, če ne bomo UKC resno podprli. Tukaj in zdaj. V Sloveniji se moramo dokončno odločiti, kakšen UKC potrebujemo in kako ga bomo financirali. Stanje je zelo resno in na žalost prav nič ne pretiravam.«
O poklicu zdravnik prof. dr. Cimerman pravi:
Poklic zdravnika kirurga je res zelo poseben. Najprej dolg študij, nato šest let specializacije in izpit. Po izpitu ti žena pripravi torto z napisom: Bravo, novi specialist. V resnici pa mora ta ponosni novi specialist za vse malo težje posege prositi starejše kolege za asistence, še vedno se mu malo tresejo roke, skratka, občutek nesamostojnosti v letih, ko so njegovi sošolci z gimnazije že uspešni poslovneži, odvetniki, raziskovalci, je zelo frustrirajoč. To govorim tudi iz lastne izkušnje, ko je bila hierarhija med mladimi in starejšimi kirurgi še zelo močna. Zdaj se je to demokratično malo zmehčalo in je prav tako. Po drugi strani pa ti da ta poklic tudi ogromno zadovoljstva. Občutki, ko greš iz operacijske dvorane in veš, da si opravil dober poseg, so nepopisljivi. Ko nato vidiš še pacienta, ki se mu stanje izboljšuje, pa je to dodatna češnjica na torti. In če spregovorim tudi kot predstojnik: prelep občutek je, ko vidim svoj tim travmatologinj in travmatologov, njihovo prizadevanje za napredek, odlično kirurško tehniko in seveda tovariški odnos. Vsi za enega, eden za vse. Brez tega se takega dela ne da opravljati. Tudi drugo osebje naše klinike si zelo prizadeva, da bi kljub preobilici dela ostali prijazna klinika. Morda je tukaj priložnost, da se prav vsem sodelavcem in sodelavkam javno zahvalim za vložen trud in prijateljski odnos.
Vabljeni k branju intervjuja v Nedelu tukaj >>>>
PDF objavljamo ob soglasu časopisa Delo.
