Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

Preveč bremena dvigujem na svoja ramena

04.08.2022 10:37

Zdravnica sem. Rada pomagam drugim. Včasih do točke, ko preveč jemljem nase. Včasih tega nisem tako močno občutila, zadnje čase pa me vedno bolj surovo opominja, da nisem vsemogočna in nezlomljiva. Da včasih preveč bremena dvigujem na svoja ramena.

Strah me je, da bom na primer 70. uro dela v tistem tednu zaradi utrujenosti naredila napako. Ki bi uničila življenje pacientu in meni.

Še vedno imam neizkoriščenih 22 dni lanskega dopusta, kolikor sem ga imela februarja.

In še vsega letošnjega.

Imam pa poleg tega precej več občutka nemoči, izgorelosti in žalosti.

Svojo službo oz. poslanstvo v življenju imam rada in jo sicer opravljam z veseljem. Ampak vse težje prenašam čas v službi in težke primere.

Vedno težje prenašam pritiske, nejevoljo in včasih tudi verbalno nasilje pacientov, ki se v vedno večji meri zgrinjajo na urgenco, ker sistem na primarni ravni razpada, mi smo pa edini, ki imamo (moramo imeti) vrata odprta 24 ur na dan, 7 dni v tednu.

Po svoje jih razumem, saj tudi oni niso krivi za razpad sistema, hkrati pa zavračam, da bi bila, skupaj s sodelavci, sestrami in reševalci, boksarska vreča za vse frustracije vsakega, ki je nezadovoljen s stanjem, za katerega ne samo da mi nismo krivi, ampak celo vlagamo nadpovprečne napore, da bi ga vsaj za silo obdržali nad vodo.

 Celotne zapis mlade zdravnice si lahko preberete na spletni strani Mladih zdravnikov tukaj >>>