Saš Jurij Tašič, urgentni zdravnik: “Smo prva bojna linija, vstopamo v domove."
21.03.2022 09:40
»Smo prva bojna linija, vstopamo tudi v domove ljudi. Doživljamo vso pestrost tega človeškega bivanja, v dobrem in slabem smislu,« delo v nujni medicinski pomoči opiše urgentni zdravnik Saš Jurij Tašič. Z ljubiteljem potovanj, gorskih tekov in narave se srečamo v Urgentnem centru Brežice, kjer opravlja del svoje službe. Drugo polovico naredi več kot tisoč kilometrov zahodneje, saj je delno zaposlen v Veliki Britaniji. Zaradi izkušenj preko meje že dolgo opozarja na nujnost sprememb za delo zdravnikov. V nasprotnem se jih bo v tujino podalo še več.
»Očitno mi je namenjeno, da izbiram težje poti, ki pa na koncu rezultirajo v lepših razgledih in bogatejših izkušnjah,« v smehu odgovarja Tašič na vprašanje, zakaj je izbral verjetno najbolj adrenalinsko vejo medicine. Čeprav je začel s študijem gradbeništva, je ugotovil, da ga delo z računalniki in številkami ne izpolnjuje. »Želim pomagati tukaj in zdaj. Ker še ni bilo urgentne medicine, sem najprej opravil specializacijo iz družinske medicine,« pripoveduje Tašič.
Iskanje pravega ravnotežja je velik izziv. Na dolgih tekih premleva tako službo kot življenjski tok. »Trail tek (tek v naravi na daljše razdalje, op. a.) je način, kako srečati sebe, kako poiskati mir, kako si prisluhniti in kako umiriti svojega duha,« pripoveduje v športni opremi, ko priteče na Sv. Vid, hrib nad Brežicami in Čatežem. Gore so njegov element, tudi zato ni presenečenje, da se je pridružil gorskim reševalcem. »V čast mi je bilo, da sem bil lahko kot zdravnik član GRS. Ko sem bil mlajši, sem veliko plezal in mi je bilo tako optimalno, kako združiti strast do plezanja s tem, kako pomagati sočloveku. Lahko rečem, da sem se dobro izživel, deset let sem delal v helikopterju. Izkušnja je izredno dragocena,« pove. A je hkrati tudi ocenil, kdaj je čas, da se iz te izkušnje umakne.
Pred enajstimi leti je z javno pobudo za večje spremembe javno opozoril na obstoječe in prihajajoče težave predvsem v primarnem zdravstvu (Isis, avgust/september 2011, str. 23). »Družinskih zdravnikov je premalo. To je dejstvo in pika. Tisti, ki jih imamo, so pridobili dovolj znanja, da lahko konkurirajo kolegom po svetu. A kaj, ko so vsako leto starejši in odhajajo, tisti, ki ostajajo, pa imajo vsako leto več bolnikov, ki so tudi vedno starejši in vedno bolj bolni, polni vseh pravic in razrešeni vseh dolžnosti. Tisti zdravniki, ki še vztrajajo, se utapljajo v administrativnem delu in jim zmanjkuje časa za bolnike, za njihovo pravo delo, resignirani so in naveličani upanja, da bo kdaj bolje,« se je tedaj začel zapis, ki še danes (vse bolj!) drži. Le da je v vmesnem obdobju Slovenija postala še nekoliko manj konkurenčna in meje še malo bolj odprte za mlade zdravnike, ki jih bodo po mnenju Tašiča vse bolj množično vabili v tujino.
Družbena omrežja, kot je LinkedIn, poiščejo ljudi pri njih doma ali na njihovem mobilnem telefonu. »Jaz konkretno vsak teden dobim približno pet ponudb za delo v tujini. Tako od agentov podjetij za rekrutacijo kot od bolnišnic, ki imajo svoje oddelke za iskanje kadrov,« pojasni. Tudi bolnišnica, za katero dela v Veliki Britaniji, organizira spoznavne dogodke po evropskih državah in v JV Aziji, na katerih aktivno vabijo zdravnike k sebi v službo. »Izbire je ogromno in zgolj na tebi je, da se odločiš, kaj želiš. Trg obstaja, za devetimi gorami je velik svet in daleč od tega, da bi bila Slovenija edina možnost,« opozarja. Tudi to bi moral biti razlog, da bi se pogoji za delo bistveno izboljšali, sicer se bodo številni odločili za druge možnosti.
Nikoli mu ni bilo žal, da je pridobil izkušnjo tujine in tudi s tem razbil rutino. Kot pravi, so urgentni zdravniki poseben tip ljudi, za katere je najbolj naporna monotonost. Z delom se preprosto moraš poenotiti, zaključuje: »Kot se mojster obrtnik zlije z delom, se zdravnik zlije s pacientom in takrat pozabiš nase in si v nekem toku. To je zelo izpolnjujoče in na koncu dneva rečeš: to je to.« In če bi zadel na loteriji? Veliko bi potoval, bi pa gotovo spet delal kot zdravnik. Preko organizacije Zdravniki brez meja bi v deprivilegiranih okoljih pomagal z znanjem, ki ga ima, in to združil s strastjo do potovanj in spoznavanja drugih kultur. Življenje namreč ni le tisto, kar nam je domače, ampak je polno barv in odtenkov, ki komaj čakajo, da jih odkriješ.
