Klevetanje učinkovito povečuje napetost, povzroča nastajanje zaprtih skupin ter ovira komunikacijo. Čeprav je kritika dobrodošla, mora temeljiti na resničnih izhodiščih in dejstvih. Zato zdravniki odločno nasprotujemo objavam, ki umeščajo zdravnike med neupravičene zaslužkarje in jih upodabljanje kot dvoživke, saj to odvrača pozornost od resničnih izzivov - spremembe rigidnega sistema, v katerem so namesto bolnika v središču drugi interesi.
Poudarjanje težav, s katerim se soočajo bolniki in zdravstveni delavci je dobrodošlo, če ima za cilj iskanje rešitev za izboljšanje sistema. Vendar mora temeljiti na pravih in resničnih izhodiščih. Izpostavljanje zakonito plačanega dela zdravnikov kot osnovne težave zdravstvenega sistema spominja na odnos do epidemije, v kateri se kot glavnega krivca zanjo namesto virusa prikazuje ljudi, ki na terenu sodelujejo pri zmanjševanju njenih posledic.
Čakalne dobe generira rigiden in zbirokratiziran sistem, v središču katerega so ustanove namesto bolnika. Iz vidika rešitev je najpomembnejše iskanje rešitev izključno v interesu uporabnikov javnega zdravstva, da pride do zdravstvene storitve takrat, ko jo potrebuje in je ta plačana v okviru sistema javnega financiranja. Izpostavljanje zakonitih prihodkov posameznih odgovornih nosilcev izvajanja zdravstvene dejavnosti – zdravnikov ne prinaša rešitev, če je ne dopolnjuje podatek o opravljenih urah ali opravljenem številu zdravstvenih storitev. V isti državi se ob istih problemih nihče ne ukvarja z donosi tistih, ki javnemu zdravstvu karkoli prodajajo. Vsa dobaviteljska podjetja so izključno v zasebni lasti, produkte pa prodajajo za javni denar.
Netransparentnost in nezanesljivost podatkov je ponovno postala tudi glavna prepreka pri skrajševanju čakalnih dob. ZZZS planira v tem letu 70 milijonov evrov presežkov lastnega finančnega načrta, dodatnih sredstev za skrajševanje čakalnih dob, ki so jih v ta namen zagotovile zasebne zavarovalnice pa ne bomo uspeli porabiti zaradi pomanjkljivosti upravljanja sistema javnega zdravstva za katere zagotovo ne moremo biti in nismo odgovorni zdravniki. Denarja je dovolj, zdravstvenih storitev pa premalo, to je resnično vprašanje. Ne pa zaslužek posameznega zdravnika. Potrdilo se je le, da že pred epidemijo nismo vedeli, kako dolge se čakalne dobe, saj podatki niso bili urejeni. Zdaj pa je sistem klecnil. Čakalne dobe se bodo skrajševale, ko bomo razpolagali s pravimi analizami kakovostnih podatkov. Brez pravilne diagnoze ne moreš zdraviti bolezni. Brez pravih podatkov ne moreš upravljati sistema javnega zdravstva. Šele, ko se bosta strokovnost in aktivnost merljiva in nagrajevana, se bo lahko produktivnost povečevala.
Popoln sistem ne obstaja, obstajajo pa boljše in slabše rešitve. Znano je, kateri zdravstveni sistemi v državah EU imajo najboljše rešitve in prav bi bilo, da se zgledujemo po njih. Edina privatizacija zdravstva, do katere prihaja v naši državi, je, ko morajo davkoplačevalci, da pridejo do potrebne zdravstvene storitve, le to plačati iz lastnega žepa ali pa iz zavarovalne police privatnega zdravstvenega zavarovanja. In to ob dejstvu, da je javnega denarja dovolj. Tako naš zdravstveni sistem uporabniku vse bolj oddaljuje storitve, hkrati pa postaja vse slabše razumljiv in dražji. Na koncu to pomeni pomeni, da lahko slovenski bolnik plačuje kar tri prispevke oz. zavarovanja: osnovno (13.5% bruto bruto plače), dopolnilno (35 €/mesec) in če želi določeno storitev hitro, še dodatno (50 €/mesec) in še sredstva plačil iz žepa za neposredno plačevanje storitev.
Da bi zbrali strokovne primerjave, Zdravniška Zbornica Slovenije pripravila konferenco, na kateri bodo zbrana dejstva, kaj se pod pojmom 'javno zdravstvo' razume v zahodnoevropskih državah, ki izstopajo po učinkovitosti in dostopnosti svojih zdravstvenih sistemov. Primerjali bomo zdravstvene sisteme različnih držav: Avstrija, Finska, Francija, Nizozemska, Slovenija, Švica. S številkami in rešitvami.
Slovensko zdravstvo je pogosto težko primerjati - v Sloveniji deluje 3,2 zdravnika na 1000 prebivalcev, v Avstriji 5,2 in v Nemčiji 4,3. (OECD, Health at Glance 2020*). Tudi zato se kolegi po dolgem dežurstvu v eni ambulanti odpravijo na drugi konec Slovenije dežurat v ambulanto in krpajo luknje v javnem sistemu. Zato se ob blokiranem nagrajevanju učinkovitih zdravnikov ti odločijo za zakonito dodatno delo izven svojih ustanov, saj deljenega delovnega časa svobodnih zdravnikov trenutna zakonodaja ne omogoča. Omejevanje takšnega dela bo pomenilo manj plačanih, a hkrati tudi manj opravljenih storitev. Manj nikoli ne pomeni več. Večjo dostopnost lahko prinese samo reforma sistema, ki bo predvsem v korist bolnikov, ki trenutno nimajo branilca svojih interesov.
Če se držimo pravljične terminologiji o dvoživkah, trenutno zaman čakamo čarobni poljub, ki bo začarano žabo spremenil nazaj v princa.
*
https://www.oecd-ilibrary.org/sites/1d767767-en/index.html?itemId=/content/component/1d767767-en
