Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

Obrazi zdravništva - Andrej Strahovnik, travmatolog: »Poklic daje solze, kri, veselje in zadoščenje«

28.10.2021 12:05

V seriji Zdravniške zbornice Slovenije Obrazi zdravništva, smo se tokrat pogovarjali z travmatologom Andrejem Strahovnikom, ki je prepričan, da če ne bi bil zdravnik, bi bil poklicni pilot. »Pri obeh početjih gre za visoko zahtevno natančno delo. Pri obojem je odvisno od predhodne priprave, kako izpade končni izdelek,« ocenjuje in dodaja, da bi lahko iz letalstva v medicino prenesli marsikatero dobro prakso.



Priprava portreta Andreja Strahovnika je svojevrsten izziv. Kot glavni vojaški zdravnik Slovenske vojske se z vojaško disciplino drži kratkih in jedrnatih odgovorov. »V Slovenski vojski delujem 20 let, neposredna izkušnja je bila sodelovanje kot vojaški zdravnik v Afganistanu. Težko bi rekel, da sem vojno doživel od blizu, sem pa v njej neposredno sodeloval. Res je šlo zares,« pripoveduje. In prav vojaška izkušnja ga je pripeljala do letenja, ki mu skuša trenutno posvetiti čim več časa. Ob zaključku misije so mu namreč organizirali taktični let z vojaškim helikopterjem. Zračne vragolije pa ga niso prestrašile, ampak prej motivirale. Ob vrnitvi domov se je najprej oglasil v letalskem klub, opravil izpit in pridobil licenco za pilota ter nato še za letalskega zdravnika.

Čeprav je eden redkih Slovencev in zdravnikov, ki je neposredno sodeloval v vojni, to morda presenetljivo niso bili najtežji trenutki v njegovi karieri. »Sploh ne. Najtežji trenutki so v tem času ob vsakodnevnem delu v bolnišnici, ko včasih ne najdeš izhoda, kam bi namestil bolnika in organiziral vse potrebno,« je odločen. Kot bi želela usoda potrditi te besede, ga sredi stavka prekine prvi od serije dežurnih telefonov. Hkratni pogovor na prenosnem, stacionarnem in mobilnem telefonu je na urgenci praksa in skorajda pričakovano znanje, pripomni. Ne glede na to nikoli ne podvomi v svojo karierno pot. Opaža pa stiske predvsem mlajših kolegov, ki se jim tovrstna vprašanja pojavljajo prepogosto in nikakor ne bi smela soditi v zdravniški poklic. »Ugled in položaj zdravnikov je gotovo odraz celotne družbe. Verjamem, da si bomo zdravniki s svojim delom pridobili ves ugled, ki je bil deloma omajan v teh izrednih razmerah,« je prepričan Strahovnik.

V prostem času skuša vsakodnevni stres predihati v letalu ali med fotografiranjem. Čeprav priznava, da ga je pri slednjem tehnika že pošteno prehitela, ne obupa. Skozi objektiv beleži tako dogajanje v vojaški službi kot med letenjem, potapljanjem ali rednim delom v Splošni bolnišnici Celje. In katere zgodbe pustijo največji pečat? »V človeški naravi je, da največ vtisa pustijo najbolj tragične zgodbe. Teh je na žalost precej, vendar je res, da prav z enako težo puščajo pečat zgodbe, ki so tragične in se dobro izidejo. In zaradi teh zgodb vsi vztrajamo v našem poklicu,« zaključuje Strahovnik.

V seriji Obrazi zdravništva smo že predstavili:
zdravnika Dejana Fabčiča, paraolimpijca, ki mu je bila medicina usojena,
zdravnico Nevenko Mlinar, ki spremlja zgodbe bolnih ljudi v idilični Soški dolini že več kot dve desetletji,
- zobozdravnika mag. Željka Vrankića, ki s humorjem odganja strahove.