Razprava o epidemiji: Alojz Ihan, Gregor Knafelc, Vladimir Pirnat, Uroš Dobnikar
Alojz Ihan
Predsednica Zdravniške zbornice mi je poslala prošnjo, naj odgovorim na nekaj dilem naših zdravniških kolegov, ki so jih poslali na ZZS in s katerimi sicer zelo intenzivno nagovarjajo javnost prek družbenih omrežij. Ker kolegi javnost naslavljajo kot zdravniki, ki se ne strinjajo z mnenji »uradne stroke« (t.j. pristojnih specialistov, ki se ukvarjajo s covid-19, medtem ko so kolegi iz drugih strok), v javnosti nastaja vtis, da medicinska stroka ne ve, kako se odzivati na epidemijo. To zelo škoduje prizadevanjem za preventivno obnašanje ljudi, saj se zaradi narave covid-19 večina ljudi ne čuti neposredno ogroženih in so pripravljeni »investirati« v preventivo, če jim vsaj medicinska stroka, ki ji ljudje (še vedno) zaupajo, zna sporočiti prepričljive razloge. Nenavadna sporočila kolegov pa so neredko tako strokovno protislovna, da ob asistenci klikanja željnih medijev, v javnosti sprožijo dvom v medicinsko stroko, pristojni specialisti pa tudi ostanejo brez besed. Ne zato, ker bi se strinjali s protislovnimi navedki kolegov, pač pa jim je največkrat nerodno javno opozarjati svoje kolege na brezpomenske besedne igrice, namenjene zgolj fascinaciji laikov na družabnih omrežjih. A posledica mučnega molka specialistov, ki se ukvarjajo s covid-19, in bizarnega veselja nekaterih kolegov, ki se ukvarjajo z vsakodnevnim reproduciranjem svojih protislovnih sporočil po družbenih omrežjih, je (napačen) vtis javnosti, da stroka ne ve, kaj je prav. To je škodljivo za preventivo epidemije, saj je velika večina Slovencev sicer dovolj racionalnih, da sledi strokovnim stališčem, če so jasna in nedvoumna.
Zato sem se na prošnjo predsednice ZZS odločil, da kolegom, ki so na Zdravniško zbornico poslali svoje dileme in ugovore »uradni stroki«, napišem nekaj svojih misli ob branju njihovih sporočil. A še prej bi rad povedal, da je epidemija covid-19 nov pojav, in je strokovnih dilem glede njenega obvladovanja resnično zelo veliko. Zaradi družbenih posledic epidemije je tudi razumljivo, da se z epidemijo ne ukvarjajo samo pristojni strokovnjaki – specialisti, ampak vsa družba, vključno z mediji in popularnimi družbenimi omrežji.
Na začetku je bila družbena pozornost usmerjena predvsem v bolezen covid-19 in v možnosti zdravljenja, splet je vrvel od nasvetov infektologom, kako se lotiti virusa - a že po nekaj mesecih so postala vprašanja o optimalni diagnostiki in zdravljenju bolnikov s covid-19 širši javnosti nezanimiva in so zdaj prepuščena pristojnim specialistom, mikrobiologom in infektologom – kot je v medicini pač normalno. Da se s sladkorno boleznijo ukvarjajo diabetologi, s popuščanjem srca kardiologi in s smučarskimi poškodbami travmatologi. Kogar pa še vedno mika dajati nasvete infektologom, kako naj zdravijo, naj si pred tem vsaj z nekaj kliki po PubMed pridobi kakšen članek o zdaj že zares temeljitih študijah in njihovih spoznanjih o različnih terapijah covid-19. (npr.)
Pač pa se je družbena pozornost od terapije covid-19 zdaj silovito usmerila v polemike o epidemioloških ukrepih za »zadrževanje epidemije«. Razlog je razumljiv – zadrževanje epidemije covid-19 je verjetno najdražja družbena intervencija v zgodovini (materialno, socialno, psihološko, družbeno-razvojno), če izvzamemo svetovne vojne. Nikogar ne veseli noro stanje, v katerega je zaplaval svet, vsi bi iz te kletke. Si je lahko kdo pred enim letom zamislil razlog, da cel svet nenadoma preneha potovati z letali in ladjami, da ugasne turizem, prireditve? In da Slovenija namesto dodatnih tristo milijonov letno, ki bi pred epidemijo rešili shirano zdravstvo, pa jih nikoli, ne glede na barvo vlade, ni bilo mogoče najti, čez noč odšteje štiri milijarde za zadrževanje enega samega virusa?
Dejstvo je, da je pandemija povzročila svetovni kaos, ki je moreč za vse. Čeprav se teoretiki zarot tolažijo, da obstajajo politiki in »centri moči«, ki jim ustreza pandemija (in so jo zato celo izzvali), je to žal samo prazna tolažba. Resnica je manj veličastna – vsem na planetu se tresejo hlače. Če svet stoji, tudi finančni »centri moči« izgubljajo stotine milijard, države drvijo v dolžniške krize, politiki pa še kako dobro vedo, da bo podaljševanje sedanjih razmer privedlo do nezadovoljnih ljudi in družbenih kriz, uporov in spopadov, ki praviloma odplavijo tudi politične oblasti. Pa vendar v tem trenutku na svetu ni politikov (z izjemo nekaj diktatorjev), ki bi upali sprejeti strategijo »prepuščanja naravnemu poteku epidemije« - brez družbenih ukrepov za njeno zadrževanje. Po izkušnjah od drugod (Bergamo, Brazilija) lahko virus brez zadrževanja v nekaj mesecih okuži tudi nad polovico populacije, od katere 5% potrebuje bolnišnično oskrbo, umre pa med 0,2 do 1% okuženih, odvisno od starostne strukture populacije. V Sloveniji imamo velik delež starostnikov, zato bi bilo število umrlih v primeru slabo zadržane epidemije veliko. Ob tem bi v Sloveniji večji obseg epidemije prinesel tudi množičen izpad zdravstvenih delavcev zaradi covid-19. Kako bi naš zdravstveni sistem, ki tudi brez epidemije nima ustrezne zmogljivosti, od dodatnem množičnem izpadu zdravstvenih delavcev ustrezno oskrbel še dodatnih deset tisoč in več bolnikov s covid-19? Kako bi se ob tem soočili še z dodatnim s problemom, da bi covid-19 v tem primeru vdrl v bolnišnice in postal hospitalna okužba, ki bi onemogočila zdravljenje številnih skupin bolnikov (onkološki, imunosuprimirani, kardiovaskularni, pulmološki, večji operativni posegi) – saj so zapleti zdravljenja s hospitalnim covid-19 v teh primerih precej hujši od tega, da osnovne bolezni sploh ne zdravimo. Uresničitev želje, naj se prenehamo ukvarjati z epidemijo in se posvetimo »pravim boleznim«, lahko hitro pripelje v stanje, ko se bomo prisiljeni ukvarjati samo še z epidemijo.
Zdaj pa k odgovorom na vprašanja, ki so jih kolegi naslovili na ZZS:
1. Odgovori na vprašanja: Gregor Knafelc, dr. dent. med.
2. Odgovori na vprašanja: mag. Vladimir Pirnat, dr. med., spec. int. med.
3. Odgovori na vprašanja: dr. Uroš Dobnikar, dr. med.
