Zbornica se zaveda številnih problematičnih aspektov obstoječega sistema uveljavljanja odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z zdravljenjem. Poleg visokih stroškov in dolgotrajnosti postopka so to tudi težavnost dokazovanja odgovornosti, vzpodbujanje defenzivne medicine, poslabšanje zaupnega odnosa med pacientom in zdravstvenim delavcem ter odmikanje od promocije varnosti v zdravstvu.
Posledično si zbornica prizadeva za uvedbo sistema nekrivdne odškodninske odgovornosti v primeru zdravljenja in je z namenom pospešitve normativnih aktivnosti na tem področju sama pripravila predlog Zakona o nekrivdni odškodninski odgovornosti države v primeru zdravljenja (v nadaljevanju: ZNOODPZ). V nadaljevanju bodo predstavljene ključne rešitve predlagane ureditve. Predlog zakona je zbornica dne 12. 11. 2019 posredovala Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije (v nadaljevanju: ministrstvo), ker pa to ni izvedlo nobenih aktivnosti v smeri sprejetja predlagane ureditve, ga je zbornica s svojim dopisom z dne 18. 9. 2020 (dostopen na tej povezavi) ponovno pozvala k ukrepanju.
Zbornica se je pri pripravi predloga ZNOODPZ zgledovala po ureditvah severnih in zahodnih držav, pri katerih je takšen sistem nekrivdnih odškodninskih shem za primer zdravljenja že dodobra ustaljen. Nadalje ZNOODPZ te rešitve prilagaja slovenskemu sistemu in na njegove že obstoječe nekrivdne odškodninske sheme (odškodninska odgovornost žrtvam kaznivih dejanj ter odškodninska odgovornost v primeru obveznega cepljenja), s čimer želi zagotavljati koherentnost in notranjo zaokroženost slovenskega pravnega sistema.
Zakon določa, da država na podlagi proračunskega financiranja izplača odškodnino tistim pacientom, ki so med zdravljenjem oziroma v povezavi z zdravljenjem utrpeli škodo, ki bi se ji bilo mogoče izogniti. Do povrnitve bi bil upravičen vsak oškodovanec, ki je škodo utrpel v okviru zdravljenja v Republiki Sloveniji, torej ne glede na to, ali je storitev uveljavljal samoplačniško ali iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in ne glede na pravni status izvajalca zdravstvene dejavnosti. V primeru smrti pacienta bi odškodnino pod določenimi pogoji lahko uveljavljali tudi njegovi svojci.
Predlog zakona nadalje določa predpostavke, pod katerimi bi bil pacient upravičen do odškodnine, ne glede na to, ali bi jo sicer lahko uveljavljal tudi po splošnih pravilih odškodninskega prava. Osnovne predpostavke za priznanje nekrivdne odškodnine v konkretnem primeru bi bile obstoj škode, vzročna zveza med zdravljenjem in nastalo škodo ter izogibnost škode. Povrnitvena shema bi iz sedanje ureditve odškodninske odgovornosti odvzela ugotavljanje, ali je zdravnik kršil pravila stroke, in s tem njen krivdni element ter ga nadomestila z ugotavljanjem novega kriterija, ali bi se nastanku škode v konkretnem primeru dalo izogniti. Pri tem se uporabi pravni standard ravnanja izkušenega strokovnjaka.
Predlog zakona predvideva izjemoma tudi kritje škode, ki se ji ne bi dalo izogniti, vendar pa je bil njen nastanek nepričakovan, saj verjetnost njenega nastanka ni dosegla praga, ki ga določa zakon (zelo redki zapleti). Nadalje predlog vključuje tudi možnost kritja škode zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, in sicer v primeru, ko ta ni izpolnjena, pri pacientu pa se uresniči tveganje, na katerega bi bil v okviru pojasnilne dolžnosti opozorjen.
Predlog ZNOODPZ predvideva izplačilo odškodnine za naslednje vrste škode: odškodnino za telesne bolečine ali okvaro zdravja, duševne bolečine, izgubljeni zaslužek, izgubljeno preživljanje, stroške v zvezi z zdravljenjem in pogrebne stroške. Obseg povrnitve škode je odvisen od vrste povzročene škode. Zaradi zagotavljanja ekonomičnosti postopka oškodovanci do odškodnine po predlogu ZNOODPZ ne bi bili upravičeni v primerih, ko škoda ne presega 500 evrov, saj bi stroški postopka v nasprotnem primeru lahko presegli višino odškodnine. Dodatni pragi za minimalno vrednost škode pa so predvideni tudi za določene vrste odškodnine, ki se uveljavlja (npr. za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti). Višina premoženjske in nepremoženjske škode z izjemo stroškov zdravljenja pa bi bila tudi navzgor omejena s fiksnim zneskom, s čimer bi se zagotavljala vzdržnost povrnitvene sheme. Vrednost najvišje odškodnine bi bila omejena tako po posameznih vrstah škode, ki se uveljavljajo, kot tudi v skupnem znesku, pri čimer so vrednosti najvišjih možnih odškodnin odvisne od okoliščin posameznega primera.
Po predlogu zakona bi o upravičenosti do povračila odločila tričlanska komisija, sestavljena iz vrhovnega sodnika in predstavnika Ministrstva za zdravje, ki sta stalna člana komisije; ter zdravnika, izbira katerega je odvisna od področja obravnavanega primera. Pri odločanju o posameznih (zahtevnejših) primerih bi komisija lahko pridobila še dodatno strokovno mnenje dveh strokovnjakov s področja medicine, ki izpolnjujeta pogoje za imenovanje za sodnega izvedenca. Tehnične in administrativne pogoje za delo bi komisiji zagotavljalo Ministrstvo za zdravje.
Oškodovanci bi zahtevek za izplačilo odškodnine, ki bi ga podali na posebnem obrazcu, morali vložiti v šestih mesecih po zaključku zdravljenja, vendar najkasneje v treh letih od nastanka škode. S ciljem zamejitve vlaganja očitno neutemeljenih zahtevkov predlog predvideva obveznost oškodovanca, da k zahtevku predloži soglasje zdravnika, ki je opravil zdravljenje, ali izbranega zdravnika oškodovanca ali drugega zdravnika, ki izpolnjuje pogoje za sodnega izvedenca.
Za vodenje in odločanje v postopku bi se, v kolikor posamezno vprašanje ni izrecno drugače urejeno, uporabljal zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper končno odločitev bi bil možen upravni spor. Predlog zakona posebej določa načelo materialne resnice, po katerem komisija pri odločanju o upravičenosti do odškodnine in o njeni višini ne bi bila vezana na zahtevek oškodovanca in njegove navedbe, ampak bi morala sama ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Predlog pri tem predvideva obveznost vseh, ki razpolagajo s podatki, da v postopku sodelujejo in komisiji posredujejo vse, kar je potrebno za odločanje. Pri tem pa bi veljalo pravilo, da dokazov, ki so bili predloženi v tem postopku, ne bi bilo dopustno uporabiti v drugih pravdnih, prekrškovnih ali kazenskih postopkih. Predlog predvideva tudi nekaj posebnosti v zvezi s stroški postopka, ki bi v celoti bremenili državni proračun, tudi če oškodovanec z zahtevkom ne bi bil uspešen. Oškodovanec bi nosil zgolj stroške morebitnega zastopanja po odvetniku.
Predlagana ureditev ne posega v morebitne pravice, ki jih ima oškodovanec na podlagi drugih zakonov oziroma mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Oškodovanec je tako še naprej upravičen uveljavljati pravico do odškodnine v pravdnem postopku, prav tako pa zakon ne posega v pravice, ki jih ima oškodovanec na podlagi zdravstvenega ter invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Predlog ZNOODPZ pa predvideva, da ima Republika Slovenija pravico zahtevati vrnitev sredstev, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, izplačanih po tem zakonu, če je upravičenec odškodnino uspešno uveljavljal v drugem postopku, vendar zgolj do višine sredstev, ki jih je upravičenec prejel v drugem postopku.
Predlagana ureditev bi v slovenski pravni red tako vnesla dodatno, bolj preprosto in cenejšo možnost uveljavljanja odškodnine za škodo nastalo v zvezi z zdravljenjem, pri čemer oškodovancu ne bi bilo potrebno dokazati krivde na strani zdravstvenega delavca, da bi bil upravičen do odškodnine. Predlog sledi zgledu severnih in zahodnih držav, pri katerih je takšen sistem že dodobra ustaljen, saj ima poleg ugodnih posledic za posameznega oškodovanca hkrati za posledico tudi zagotavljanje večje varnosti vseh pacientov in splošno zvišanje kvalitete in zaupanja v zdravstveni sistem.
Celotno besedilo predloga zakona lahko najdete na tej povezavi.
Oddelek za pravne zadeve
