Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

Vozimo v napačno smer

09.06.2020 14:33

Pred poslanci državnega zbora in pred celotno slovensko javnostjo se na ogled postavljajo slabosti sedanje ureditve domske oskrbe za bolne starostnike, ki ne morejo več živeti v svojem domačem okolju. Del problematike so predstavili mediji s pomočjo novinarskega raziskovalnega dela, del pa tudi zdravniki, ki so v času epidemije delovali v domovih za starejše, z današnjim pismom javnosti: "Žal smo prišli do točke, ko podatki, predstavljeni v javnosti, izkrivljajo postopke obravnave, pomanjkanje vedenja pa lahko dolgoročno ustavi proces načrtovanja zdravljenja."

Medijska predstavitev problematike se je začela 5. maja, 15. maja pa je dr. Dušan Keber, strokovnjak za zdravstvene politike, objavil članek v Mladini z naslovom »V domovih za starejše obstajajo seznami odpisanih, ki ne smejo priti v bolnišnico«. S tem člankom se je sprožil Blatilni stroj (Lenart J. Kučić, Delo, objavljeno 24. januarja 2014; https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/blatilni-stroj.html). Kot je zapisal avtor, je namen blatilnega stroja utrditi prepričanje, da nihče ni čist, da nikomur ne moremo zaupati, da so razmere brezizhodne in je svet pač takšen, kakršen je. Ta metoda je zelo učinkovita, kadar v državi prevladujeta obup in razočaranje, saj v takšnih okoliščinah ljudje radi slišijo, da smo vsi isti in se nihče niti ne trudi biti boljši.

Posebna dragocenost zdravniškega poklica je v tem, da smo svoje strokovno delo vedno pripravljeni preverjati s strokovnim nadzorom, kar nas loči od ostalih poklicev, ki nimajo vgrajenih mehanizmov prostovoljne samokritičnosti, ki je namenjena stalnemu izboljševanju našega dela s pacienti. Zdravniki, ki smo člani zdravniške zbornice, vemo, da se pri vsakem od delujočih članov lahko opravi redni ali izredni strokovni nadzor, pooblastilo za izvedbo le-teh nam je podelila država. Zato sem takoj po objavi članka dr. Kebra državni sekretarki predlagala, da naj minister odredi sistemski nadzor. To je po mojem mnenju edini način, da pridemo do jasnih odgovorov na številna vprašanja, ki se pojavljajo ne samo v javnosti, temveč tudi znotraj stroke. Ne nazadnje so takšne odgovore zahtevali tudi predlagatelji današnje seje.

Še ne tako dolgo nazaj se je država s preletom letal simbolično zahvaljevala zdravstvenim delavcem za dobro opravljeno delo v času epidemije. Zdravniki in zobozdravniki moramo biti sami ponosni na dobro opravljeno delo v času epidemije in to javnosti jasno in odločno povedati. Hkrati pa moramo biti pripravljeni, da svoje delo izpostavimo strokovnemu nadzoru, ki bo ocenil kakovost opravljenega dela in pokazal morebitne pomanjkljivosti, iz katerih bomo sprejeli ukrepe za izboljšanje našega delovanja.  

In zakaj menim, da vozimo v napačno smer? Zato, ker se vozimo v preteklost, v čas, ko je bilo odločanje zdravnikov obremenjeno s težo dogajanj v sosednji Italiji, od koder so nas kolegi vsakodnevno obveščali o nemogočih situacijah, v katerih so se znašli. Ko so se morali odločati o tem, katere paciente bodo priključili na dihalne aparate in katerim bodo lahko le lajšali težave do njihove prezgodnje smrti. Breme odločanja italijanskih kolegov smo občutili tudi mi, zato smo na različnih ravneh delali načrte o tem, kako ravnati, če pride do podobnih razmer tudi pri nas. Zavedali smo se teže etičnih vprašanj, prav tako pa v času epidemije množično spoznali, da imamo na področju paliativne oskrbe velik primanjkljaj – tako osebja kot nujno potrebnega znanja. Ne gre le za stanovalce v domovih, temveč za vse starostnike in hudo bolne osebe z neozdravljivo boleznijo, ki živijo v domačem okolju. Tudi zanje je oziroma bi bilo treba narediti načrt zdravljenja v zelo kratkem času, ki je bil na razpolago od prvega potrjenega primera do takrat, ko smo pričakovali največji naval na bolnišnice.

Načrtov, kako bi to naredili, pa nismo imeli. Žal tudi institucije, ki bi morale voditi te postopke, niso bile pripravljene. Bili smo priče številnim navodilom, sklepom, usmeritvam, ki so se spreminjali iz dneva v dan. Takšna je bila realnost, ne le v Sloveniji, temveč povsod, kjer so se spopadali z epidemijo. Če smo se v začetku zanašali na navodila iz tujine, je kmalu postalo jasno, da to ne bo dovolj. Lastne strukture, ki bi znala in zmogla voditi zahtevne postopke na vseh področjih zdravstva, nismo imeli. Na hitro zbrani in imenovani strokovnjaki so se trudili narediti najboljše, kar se je v tistih napetih okoliščinah dalo. Očitno je, da so bili uspešni, vsaj kar se tiče zaustavitve epidemije.

Zdravniki in zobozdravniki si v okviru Zdravniške zbornice Slovenije in tudi v vseh drugih strokovnih združenjih dejavno prizadevamo za izboljšanje kakovosti in varnosti našega dela. Žal pa pri teh načrtih pogrešamo podporo in pomoč države. Le tako bomo lahko varno vozili v pravo smer, v smer napredka in dostopnega zdravstva za vse prebivalce naše države.

Zdaj je čas za pregled dogajanja v času epidemije, čas, da strokovnjaki ugotovijo, kaj je delovalo in kaj ni, kaj bi bilo treba izboljšati in kaj ukiniti. To, kar potrebujemo, so jasni in učinkoviti državni načrti, po katerih se bo lahko v najkrajšem obdobju vzpostavilo delovanje zdravstva v izrednih razmerah. Vse drugo obračunavanje služi le namenu, kot ga ima »blatilni stroj«.

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik
Predsednica