Smo v času, ko smo veliko večkrat sami kot prej, smo bolj izpostavljeni samoti, ki je sicer redka spremljevalka običajnega življenja odraslih ljudi. Spoprijemanje s samoto je bolj znano starim ljudem, ki jo poznajo od prej zaradi drugih razlogov, pogosto zaradi odrinjenosti in gmotnega pomanjkanja. Njihova samota je lahko močno povezana tudi s strahom pred boleznijo in smrtjo, vendar starejši o tem malokrat povedo, ker se od njih pričakuje, da to sprejmejo kot del življenja in tudi zato, ker si z njimi o tem le redko upamo spregovoriti. Strah pred boleznijo in smrtjo pa danes zelo živo doživljamo skoraj vsi. Razlogi za strah so razumljivi, saj ves čas spremljamo novice in sporočila o tem, da se Virusu, ki je (za stare) lahko smrtonosen, skoraj ni mogoče izogniti, saj je povsod, na površinah, menda tudi dolgo v zraku, na oblekah, na vseh predmetih, tudi na denarju, kar pomeni, da nas pred Virusom lahko zavaruje samo popolna izolacija in da tudi pri tej lahko pride do špranje, skozi katero lahko prodre okužba. Pogovarjam se z ljudmi, ki zaradi naraščajoče tesnobe že zelo težko delujejo, se komaj še organizirajo in zelo trpijo, do mere, da menijo, da ni mogoče več zdržati.
Najprej je treba priznati, da pri teh posameznikih nikakor ne gre za simptom duševne motnje, anksioznost ali tesnobo, temveč za pravi, čisti in utemeljeni strah pred nevarnostjo v okolju, ki je ne moremo videti in se ji ne moremo povsem izogniti, posebej če moramo v službo ali po opravkih.
Ne gre za napako v našem dojemanju ali zaznavanju, temveč za resnično grožnjo, na katero se nas ves čas opozarja preko medijev in spleta. Ponavljajo se sporočila, da je rešitev še daleč, če sploh je. Ljudi se spodbuja, da se izolirajo zato, da bi zmanjšali obremenitve zdravstvenega sistema, da bi naredili krivuljo naraščanja manj ekspotencialno in strmo, medtem ko se o tem, da je mogoče preprečiti okužbo, niti ne razpravlja, saj modeli kažejo, da se bo slej ko prej okužila večina nas. Ob pogosto nasprotujočih si sporočilih, ko sta na primer »ostanite doma in ostanite zdravi« hkrati pa »virusu se ni mogoče izogniti«, napetost narašča. Preplavljajo občutki nemira in utesnjenosti, napetosti, ki se lahko kaže tudi v razdražljivosti in s telesnimi znaki, kot so glavoboli, bolečine, občutki vročine in mraza, mravljinčenje in tako naprej, kar je težko zdržati.
Psihološka podpora, ki jo dobivamo, je relativno skromna: razlagajo nam o stresu, njegovih vrstah, anksioznosti in psiholoških obrambah, povedo pa malo o tem kako s strahom živeti. Recepti: »Poskrbite zase in ukvarjajte se z jogo, meditacijo, čuječnostjo«, so premalo, posebej, ker je te tehnike, razen najpreprostejših, težko izvajati, če nas je strah. Kadar nas je strah, se namreč težko osredotočamo.
Izkušnje kažejo, da včasih bolj pomaga, če lahko skrbimo za druge, kot zase. Dobro je, da lahko uporabljamo telefone in spletno komunikacijo, ki olajšajo samoto. Pomaga dnevna rutina, načrt, kaj bomo počeli preko dneva in pogosto ter za marsikoga, če zmore, telesna dejavnost, ki bi jo bilo treba spodbujati in ne omejevati.
Želim nam, da bi se lahko čim prej spet družili v živo. Do takrat pa poskusimo ostati zdravi in povezani.
prof. dr. Vesna Švab, psihiater
