Okrogla miza
KAJ KAZNOVANJE ZDRAVNIKOV PRINAŠA PACIENTOM?
Vlada RS je pred kratkim nezakonito sprejela ureditev, po kateri napotni zdravnik prevzema finančno odgovornost za morebitno neupravičeno napotitev na sekundarno raven.
Ker je uredba izjemno škodljiva predvsem za bolnike, smo se v Sindikatu zdravnikov družinske medicine skupaj s Sekcijo primarnih pediatrov Slovenije in v sodelovanju z različnimi društvi bolnikov odločili, da s posledicami škodljive ureditve seznanimo tako stroko kot tudi širšo javnost. Iz tega razloga smo se včeraj 24. aprila zbrali na okrogli mizi v prostorih Zdravniške zbornice. Pri njej so sodelovali predstavniki društev bolnikov, zdravniki družinske medicine in pediatri.
Mag. Igor Muževič, dr. med., spec. druž. med. in vodja sindikata Praktikum, pravi, da ni mogoče postaviti strokovnih kriterijev za ustrezno napotitev. »Bolnik ni le skupek bolezenskih stanj, ki ga lahko na silo damo v neke algoritme in jih obravnavamo. Gre za človeka z vsemi izkušnjami, odnosi, zgodbami in pridruženimi obolenji. Mnogo napotitev, ki jih pošljemo, presega to, kar je zapisano v smernicah, in bojim se, da bodo zdravniki, ki so že tako v stiski s časom, zdaj razmišljali še o tem ali smejo bolnika napotiti k specialistu ali ne.«
Prim. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med., spec. druž. med. je opozorila tudi na to, da sedem minut niti približno ni dovolj za obravnavo pacienta. »Mi vsi smo lahko tudi bolniki. Ljudje se različno hitro odpremo, odtajamo, slečemo, oblečemo. Vsi si želimo več časa za bolnike, kar pa bi bilo mogoče le tako, da bi bilo specialistov družinske medicine več. V Avstriji je na tisoč prebivalcev dvakrat več spec. druž. medicine kot pri nas. Na Islandiji zdravnik družinske medicine dnevno pregleda 12 pacientov, na Danskem in Finskem 13-15, pa so kolegi izrazili skrb, da bodo izgoreli. Pri nas jih pregledamo 40-60 dnevno.« Ukrep je označila za drakonski, neprimeren in nepremišljen. Kako neki naj pričakujemo nove specializante?
Ob tem bi morali stremeti tudi k temu, opozarja mag. Muževič, da bi ti vso kariero ostali na istem delovnem mestu, saj je dokazano, da zaupanja pacienta do zdravnika nastaja dolga leta in daje boljše rezultate zdravljenja. »Menjavanje zdravnikov, kar se v Sloveniji pogosto dogaja, povečuje umrljivost ljudi. Ne glede na to, kakšne bodo nove vlade, prosim, da se začnemo posvečati temu, kar je za bolnike najbolje.«
Kaj ta in podobni ukrepi pomenijo za otroke, opozarja Bernarda Vogrin, dr.med., spec. ped., mag. zn. »Večina ruralnih okoljih nima pediatra ali pa tam delajo starejši, že upokojeni pedatri, ki seveda ne zmorejo dela v zelo obremenjenih ambulantah. Naši mladi kolegi bodo prihajali na ta področja v preobremenjene ambulante in bodo prisiljeni pisati napotnice pod neustrezno stropnjo nujnosti. Kronično bolan otrok ne more čakati šest ali devet ali celo dvanajst mesecev na pregled. Do takrat bo bolezen že vplivala na njegovo normalno rast in razvoj do te mere, da bo zaznamovan za vse življenje.«
Doc. dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije pa poudarja, da je človek biopsihosocialno bitje in ne človek-stroj, ki zgolj sledi biološkim algoritmom. »Bolniki smo ljudje in si zaslužimo celostno obravnavo. Naloga zdravnika primarne ravni je biti varuh človeka kot biopsihosocialnega bitja.« Ko zdravnik piše napotnico, jo piše utemeljeno, z razmislekom, ki ni rezultat le sedmih minut v ambulanti, ampak odnosa, ki ga je vzpostavil z bolnikom. Čeprav razume željo po urejanju sistema, pa dr. Bregant meni, da je ukrep preveč restriktiven in ukazovalen, saj s kaznovanjem in represijo ne pridemo do dobrih rezultatov.
Prim. Mojca Kos-Golja, dr. med., spec. revm in int. med. se je okrogle mize udeležila kot članica Društva za fibromialgijo in Društva revmatikov Slovenije. »Tudi bolniki se strinjajo, da so ti posegi politike v stroko in delo zdravnikov nedopustni. S tem se kvari odnos med bolnikom in zdravnikom ter zbija avtoriteta slednjih. S kaznovalnimi ukrepi jih spuščamo na nivo navadnih potencialnih prekrškarjev, kar je nedopustno.« Društvo za fibromialgijo je spisalo tudi protestno pismo in ga odposlalo na Ministrstvo za zdravje. »Odgovora seveda nismo prejeli, a zadnja leta smo že vajeni, da se ministrstvo ne odziva, ne upošteva mnenja stroke ali bolnikov.«
Predsednica društva Europa Donna Tanja Španić pa pravi, da bi moral v središču zdravljenja ostati bolnik. »Nujno je, da bolniki zaupamo v zdravnika, ta ukrep pa poskrbi, da pacienti spet izgubljamo zaupanje v stroko in v zdravnika. Vsi smo potencialni uporabniki tega sistema, ukrep pa močno krha naš odnos.«
Razvila se je živahna debata tudi s predstavniki različnih društev bolnikov, ki so izrazili zaskrbljenost ob novi uredbi in delili svoje zgodbe. »Ne sliši se glas pacientov,« družno opozarjajo.
OPOZORILA STROKE IN BOLNIKOV:
Muževič: »Vsako leto je več milijonov pregledov. Če jih med njimi najdeš 100 z neustrezno napotitvijo, se tega ne lotiš z macolo. Pokličeš zdravnika in povprašaš o njegovi odločitvi.«
Bregant: »V ZDA je 20 odstotkov napotitev in preiskav neustreznih. Pri nas jih je približno 7 odstotkov.«
Kopčavar Guček: »Od nikogar, ki se odloča o svojem poklicu, ne moremo pričakovati, da bo ostal v sistemu, ker bo v prvih nekaj letih dela v primarnem varstvu ostro finančno sankcioniran. Ocenjujemo, da v tujino odide nekaj sto mladih zdravnikov letno. Ali Slovenija še potrebuje svoje zdravnike in ali si jih sploh še želi?«
Vogrin: »Nujno potrebujemo pozitivno spodbudo za približno dvesto mladih specializantov, ki bodo v nekaj letih zaključili specializacijo. Otroci so tisti, ki bodo daljnoročno poskrbeli za starostnike, prispevali v zdravstveno blagajno, itd. Če ne bodo zdravi, bo ta sistem propadel.«
Bregant: »Moramo biti vključeni v izgradnjo tega sistema, ne pa, da se nas odriva in celo kaznuje, če želimo kaj spremeniti v dobro naših bolnikov.«
Kos-Golja: »Bolniki apelirajo na politiko, naj se neha vtikati v stroko, jo posluša, se večkrat z njimi sestane. Zdaj praktično ni komunikacije med nami.«
Španić: »Za veliko večino bolnikov je primarni nivo vstopna točka v zdravstveni sistem. Če je ta temelj skrhan, vsa pot naprej ne bo tako tekoča, kot bi morala biti.«
Kopčavar-Guček: »Zdravstveni sistem kot bolnik potrebuje infuzijo čustvene inteligentnosti, pravilnih odločitev, empatičnih pristopov in delovnih mest za vse, ki bodo izstopili iz sistema kot specialisti. Več kot bo zdravnikov, več časa bomo imeli časa za bolnike. Če se v moji ambulanti nekdo razjoka, ne bom dovolila, da bo mokrih oči izstopil, pa če to pomeni, da se bom z njim ukvarjala pol ure. Teh sedem minut se lahko gre kar solit, kar se mene tiče. Apeliram na odločevalce, ki so tudi zdravniki, naj ne pozabijo svoje Hipokratove prisege, ki jih zavezuje k delu v dobro bolnikom, ki je skladno z resnico in ki pušča avtonomijo. Tako bolnikom kot zdravnikom.«
PRIMERI IZ PRAKSE
Zbrali smo tudi nekaj primerov, ki so nam jih prijazno posredovali različni zdravniki. Z njihovo pomočjo lahko ilustrirate zaplete v nastali situaciji v zdravstvu.
»Starejša pacientka je bila dvakrat z napotnico nujno poslana h kirurgom zaradi bolečin v kolku. Obakrat so jo poslali domov, češ da 'ni znakov za svežo poškodbo skeleta'. Predpisali so ji analgetik in mirovanje. Tretjič nisem več vedel, kaj naj naredim, zato sem jo spet pod hitro napotnico poslal k ortopedu, kjer je dobila MR pregled hitro (ali redno). Ko sem dobil izvid, je na njem pisalo 'zlom vratu stegnenice'. Spet sem spisal nujno napotnico in naslednji dan je bila operirana. Kalvarija je trajala kar šest mesecev. Glede na to zgodbo bi me po sedanjih predlaganih spremembah lahko kar nekajkrat kaznovali.«
»Moja pacientka (starejša gospa) je nenadoma začela težko dihati, imela je zanjo nizko saturacijo Hb s kisikom, ki je bila pred tem normalna. Ob pregledu na pljučih nisem zaznal posebnosti, tlak je bil primeren, srce je bilo nekoliko hitreje, EKG ni pokazal drugega kot nekoliko hitrejši ritem. Glede na to sem ji nastavil IV kanal ter jo z reševalnim vozilom, kisikom in nujno napotnico usmeril na IPP pod sumom na pljučno embolijo. Tam so ji opravili kup preiskav, med drugim tudi pregled želodca, napotno diagnozo pa so nekako 'preslišali' in se nanjo sploh niso osredotočili. Ker so bile njihove opravljene preiskave v mejah normalnega, so jo poslali domov. Naslednji dan je ponovno prišla k meni, tokrat je še nekoliko težje dihala, saturacija Hb je bila še nekoliko slabša, zato sem jo spet poslal na IPP, kjer so v drugo potrdili pljučno embolijo.«
»Pred leti je izkušena pediatrinja s primarne ravni pregledovala otroka, ki je imel že nekaj dni drisko, nazadnje pa je postal slabše odziven. Posumila je, da gre morda za zaplet virusne okužbe in da je virus okužil tudi možgane (encefalitis). Zaprosila je za spremstvo otroka z reševalnim vozilom in zdravnikom v bolnišnico, in na napotnico zapisala, da gre pri fantku za sum na encefalitis v sklopu driske in da prosi, da ga pregleda tamkajšnji zdravnik intenzivist. Ko smo ga pripeljali, je sprejemni triažni zdravnik (mlajši, ne intenzivist) takoj, ko je videl, da gre za pacienta z drisko, odredil prevoz na infekcijski oddelek, čeprav je zdravnica prosila, da otroka pregleda intenzivist. Otrok je na infekcijskem oddelku nekaj ur zatem (zaradi vnetja možganov) skoraj povsem nehal dihati in potreboval umetno dihanje, nato pa bil premeščen na oddelek za pediatrično intenzivo, kamor bi moral biti sprejet takoj. Situacija se je sicer po dveh mesecih dobro končala, a bi lahko bilo zelo hudo.«
