Ljubljana, 12. april 2018 – Na Forumu Koordinacije zdravniških organizacij, ki je danes potekal v Domus Medica, so zdravniške organizacije – Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, FIDES – sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije in Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije – izpostavile akutne probleme našega zdravstvenega sistema z vidika zdravnikov, opozorile na problematiko zdravstvene reforme, ki je prinesla vrsto negativnih posledic, med njimi daljše čakalne dobe, ki spodbujajo nasilje nad zdravniki, ter zahtevale ukrepanje za izboljšanje zdravstvenega sistema in več vlaganja v dotrajano zdravstveno infrastrukturo. Najtežje bolni bolniki se namreč zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija). Ponovno je bilo slišati tudi poziv k ukinitvi koncesij in postavitvi jasnih pravil za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti, kar je temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro.
Zdravniki bi morali imeti odločilno vlogo pri pripravi ključnih zakonskih sprememb
O izgubljeni priložnosti za ureditev razmer v slovenskem zdravstvu in izrivanju zdravnikov in zobozdravnikov iz odločevalskih procesov je spregovorila dr. Zdenka Čebašek - Travnik, predsednica ZZS, ki je poudarila: »Vsi zdravstveni sistemi, ki so usmerjeni v resnično skrb in kakovostno zdravljenje pacientov, pri uvajanju sprememb upoštevajo mnenja zdravnikov in zobozdravnikov. V Sloveniji imamo v Zakonu o zdravniški službi zapisano, da Zdravniška zbornica Slovenije sodeluje pri pripravi zakonov, dokumentov, kadrovskih načrtov in drugih predpisov s področja zdravstva. Izkušnje v mandatu zadnje vlade pa kažejo, da se je mnenje zdravnikov in Zdravniške zbornice Slovenije pri pripravi ključnih zakonskih sprememb ignoriralo ali se je pripravila zakonska sprememba v nasprotju s tem. Komu takšno ravnanje koristi, bomo videli kmalu: v podaljšanih čakalnih vrstah, v še večjem odhajanju mladih zdravnikov v tujino in ven iz javnega zdravstvenega sistema. Slednje tudi zaradi nedomišljenih in slabo delujočih rešitev »e-zdravja«, ki jemljejo zdravnikom in zobozdravnikom dragoceni čas, ki je že tako skopo odmerjen za posameznega pacienta.«
Celotna prezentacija je dostopna tukaj >>>>
O vzpostavitvi odškodninskega sklada in uvedbi nekrivdnih odškodnin je Peter Renčel, pravnik na ZZS, izpostavil: »Zdravniška zbornica predlaga, da se z zakonom vzpostavi delovanje sklada, iz katerega bi se bolnikom izplačevale odškodnine v nekaterih primerih neugodnih izidov zdravljenja. Delovanje sklada bi temeljilo na tako imenovanem »no-fault« ali nekrivdnem načelu, ki omogoča izplačilo odškodnine bolniku brez ugotavljanja odgovornosti izvajalca zdravstvenih storitev za povzročeno strokovno napako med zdravljenjem. Takšen sistem povračila škode za primere neugodnih izidov zdravljenja pozna več držav, v Evropi so to skandinavske države.«
Vlaganje v bolnišnično infrastrukturo popolnoma ustavljeno
»Čeprav je bila ena glavnih usmeritev vladne koalicije ohranjanje in razvijanje javnega zdravstva, je v času vlade prišlo do nadaljevanja razkrajanja in neorganizacije javnega zdravstva. Če zdravniki še vzdržujemo strokovni nivo, pa to ne drži za management zdravstvenih ustanov oziroma zavodov. Kot je nastala bančna luknja, je nastala tudi luknja v infrastrukturi in opremljenosti bolnišnic. V zadnjih dvajsetih letih se je popolnoma ustavilo vlaganje v bolnišnično infrastrukturo. Po dolgih mukah so se gradili objekti in prenavljali oddelki le, če je to zahtevala civilna iniciativa in so bili deležni medijske pozornosti (hematologija, onkologija, pediatrija) ali pa so zagotovljena evropska sredstva (urgentni centri, kjer pa ni bilo načrtovanih potrebnih kadrov). Vlada, stranke in pooblaščenec za bolnikove pravice se ukvarjajo le s čakalnimi dobami, ki jih želijo skrajševati in se ob tem ne zavedajo, da v bolnišnicah enostavno ni dovolj prostora za vse bolnike, ki jih želijo operirati in pregledati. Ukvarjali so se že s problematiko prenapolnjenosti zaporov, nihče pa ni pogledal v bolnišnice in v kakšnih pogojih se zdravijo bolniki oziroma delajo zdravstveni delavci. V zdravstvenih ustanovah ni več možno zagotoviti izolacije za bolnike, ki imajo okužbe. Najtežje bolni bolniki se zdravijo v objektih iz časa avstro-ogrske monarhije (npr. infekcijska klinika, gastroenterologija),« je o odsotnost vizije na področju zdravstvene infrastrukture v pisnem stališču zapisala doc. dr. Maja Šoštarič, predsednica Glavnega strokovnega sveta SZD. In dodala: »Vlada je zmogla le omejevati delo zdravnikov tako v javnih kot v zasebnih zavodih in nima načrta, kako prekiniti nadaljnje propadanje zdravstva ter preusmeriti denar iz neracionalne porabe za zdravljenje bolnikov.«
O dehumanizirani obravnavi bolnikov, temni plati e-medicine in krizi vrednot je spregovoril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva: »Na Ministrstvu za zdravje se niso zavedali posledic, ki jih prinaša uvedba elektronskega sistema v zdravstvo. Zdravniki se na spremembo sistema nismo imeli možnosti pripraviti, posledično pa se podaljšuje čas obravnave posameznega pacienta. Elektronski sistem s seboj prinaša tudi krizo vrednot. Obravnava pacientov je postala neosebna in mehanska. Zdravniki smo se primorani ukvarjati z elektronskim sistemom ter vse večjim številom kompleksnih elektronskih podatkov, pri tem pa nam zmanjkuje čas za bolnike in oseben pristop, ki ga ti potrebujejo.«
Izpostavil je tudi novelirano zdravstveno zakonodajo, ki ji Slovensko zdravniško društvo nasprotuje: »Posodabljanje zdravstvenega sistema s hitropoteznimi povrhnjimi, oblikovnimi potezami v obliki petih noveliranih zakonov s področja zdravstva se odhajajoči ministrici ni posrečilo. Strokovni parlament in Glavni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva sta že jeseni 2017 napovedala, da nedomišljene in na hitro sprejete zakonske spremembe v resnici vodijo v drugo smer od zaželene. In sicer v zmanjševanje dostopnosti, strokovne varnosti in strokovne kakovosti, verjetno pa so tudi v nasprotju z evropsko zakonodajo in slovensko ustavo. Zakon o pacientovih pravicah trenutno vodi v možnost strokovnih napak in bolniku v resnici ni prijazen, nosilce zdravstvene dejavnosti pa postavlja v težak položaj ponavljajočih se konfliktov z nezadovoljnimi bolniki.«
Nagrajevanje zdravnikov in nujna vzpostavitev standardov in normativov
O sodobnem plačnem sistemu in nagrajevanju zdravnikov in zobozdravnikov iz naslova kvantitete in/ali kvalitete je Konrad Kuštrin, dr. med., predsednik sindikata FIDES, izpostavil: »Po desetih letih od uvedbe enotnega plačnega sistema, t.i. samoupravnega sporazuma o plačah, v katerem ni pomembno to, koliko in kako posameznik dela, politika očitno še ni doumela, da je treba nagrajevanje zaposlenih korenito spremeniti, če želimo slediti sodobnim evropskim praksam in v državi obdržati sposoben kader. Do sedaj je bila naloga vladajočih politik predvsem to, kako ta sistem, ki je bil s parcialnimi dogovori s posameznimi poklicnimi skupinami načet že pred časom, za vsako ceno ohraniti pod pretvezo zagotavljanja socialnega miru. Dogodki pred odstopom aktualne vlade dovolj zgovorno pritrjujejo ničkolikokrat izraženim stališčem FIDES-a, da je ta plačni sistem anomaličen in kot tak vir splošnega nezadovoljstva vseh, zaposlenih, delodajalcev in zaradi neučinkovitosti ne nazadnje tudi uporabnikov storitev.«
Opozoril je še: »Ker so standardi in normativi predpogoj za merjenje učinkovitosti posameznikovega dela, je zdravniška stroka že leta 2011 izdala Modro knjigo standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov. Ob napovedi stavke so standardi in normativi za delo zdravnikov in zobozdravnikov v letu 2017 postali pravica in dolžnost zdravnika/zobozdravnika, zapisana v Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v RS. FIDES je že konec leta 2015 vladi ponudil celovit predlog nove, sodobne kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, katere uveljavitev pa terja tudi zakonske spremembe, ki jih vlada v odstopu očitno ni bila sposobna realizirati, zato pričakujemo, da se bo nova vlada z vso resnostjo in odgovornostjo čim prej lotila tega vprašanja.«
Bojan Popovič, dr. med., pravni svetovalec FIDES-a, pa je o standardih in normativih za delo zdravnikov in zobozdravnikov ter o zdravstveni reformi kot predpogoju za uveljavitev standardov in normativov, ki bi prinesli boljšo zdravstveno oskrbo pacientov v praksi, povedal: »Slovenski zdravstveni kazalci niso v evropskem merilu pravzaprav nič tako posebnega, da bi nam kdorkoli zavidal. Imamo nekaj dobrih rezultatov, kot na primer nizko umrljivost dojenčkov in otrok v prvem starostnem obdobju, a obstajajo mnogi kazalci, kjer nismo tako dobri, kot na primer stanje na področju alkoholizma, debelosti, preživetja po miokardnem infarktu, na področju raka, opitosti pri mladostnikih itd. Imamo slabo stanje na področju števila invalidskih upokojitev. Uspeli smo doseči evropsko povprečje glede pričakovane življenjske dobe, še vedno pa šepamo pri pričakovanem številu let zdravega življenja. Res je, da so čakalne dobe prisotne v skoraj vseh javnih zdravstvenih sistemih, vendar bomo težko našli evropsko državo, kjer bi to področje tako zelo ušlo nadzoru. Imamo absurdno visoko stopnjo bolniških odsotnosti zaradi čakanja na operacije. O bistvu težav slovenskega zdravstva pa najbolje priča podatek, da smo močno nadpovprečni med OECD-državami po številu mamografij, a podpovprečni pri preživetju raka dojke: imamo nadpovprečno dostopno diagnostiko in podpovprečno korist od nje.«
Povedal je še: »Zanimivo je predvsem to, da nismo bolj bolni kot v preteklosti in da se ne financira manj programov kot v preteklosti, zato je težko razumeti, zakaj vsakokratna politika meni, da je v prvi vrsti treba povečati količine zdravstvenih storitev. Zelena knjiga, ki je še vedno podlaga za obračunski model, izvira izpred skoraj 40 let, iz časov, ko je še nekako veljalo, da sta boljša razvitost javne zdravstvene mreže in dostopnost čim večjega števila zdravstvenih storitev glavna predpogoja za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.
Današnje mednarodne analize pa kažejo, da zdravje prebivalstva predvsem močno korelira z BDP. Visok vpliv ima tudi količina sredstev za zdravstvo, vendar precej blizu sledita izobrazba in dohodek prebivalstva. To se lepo kaže tudi v Sloveniji: razvitejši zahodni del nima boljšega ali bolje financiranega zdravstva, pa ima kljub temu boljše zdravstvene kazalce. Dandanes v Evropi ni več problem v tem, da bi imeli premalo bolnišnic ali da bi imeli prebivalci predaleč do zdravnika ali da si ga finančno ne bi mogli privoščiti. Problem je, da ta, načeloma dobro dostopen javni zdravstveni sistem, pacientom ne ponuja na optimalen način tistega, kar je za ohranitev zdravih let življenja in zmanjšanje obolevnosti ključno: pacienti relativno lahko pridejo do storitve, vendar z njo ne rešijo problema, ki ga imajo.
Če zdravnika na primarni ravni silimo, da vpiše 2000 pacientov in več, bo pacient izbranega zdravnika formalno sicer imel, vendar ta ne bo imel nikoli dovolj časa, da prisluhne njegovemu problemu. Raje ga bo praktično neobdelanega poslal k specialistu sekundarne ravni, ki ga sistem spet sili, da sprejme po 50 ambulantnih pacientov in se nobenemu prav ne posveti. Z vidika števila storitev je sistem produktiven: pacientu ponuja dva specialista in dva tima, od katerih pa nobeden nima časa, da bi problem zares poskušal rešiti. Zato imamo težave s ponovnimi obiski na vseh ravneh: nerešena težava pomeni, da se pacient neprestano vrača v zdravstveni sistem z isto težavo; sistem producira čedalje več storitev, a z vidika rešitve pacientove težave ostaja neučinkovit. Modra knjiga standardov in normativov logiko delovanja javnega zdravstva postavlja na glavo: delno sicer res zahteva več zdravnikov, zlasti na primarni ravni, vendar v prvi vrsti meri na to, da bi bila pot pacienta do prave storitve čim krajša in čim hitrejša.«
Treba je ukiniti koncesije in ohraniti zasebne izvajalce zdravstvene dejavnosti
»Ljudje ne maramo omejenih možnosti. Pravica do izbire in možnost, da lahko izberemo, je v monopolnem sistemu omejena. Imamo le eno možnost za plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Država s sprejeto zakonodajo daje privilegij javnemu zdravstvu in pri tem kot javno misli le javne zavode. To za naše paciente, okoli katerih bi se svet moral vrteti, ni dobro. Zasebni zdravniki in zobozdravniki smo najpreglednejši del slovenskega zdravstva. Pri nas ni korupcije, sami poskrbimo za prostore in opremo ter smo najbolj nadzorovani del zdravstva. Predvsem pa vemo, da smo v službi zaradi pacientov in ti pri obravnavi to praviloma občutijo. Ukinitev koncesij in jasna pravila za samostojno opravljanje zdravstvene dejavnosti so temelj, da bomo kot pacienti v bodoče resnično imeli izbiro. In pacienti si to zaslužimo!« je potrebo po ukinitvi koncesije in ohranitvi zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti izpostavil Igor Dovnik, predsednik SZZZZS.
