Obveščamo vas, da je Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ministrstvo) dne 21. 8. 2020 na portalu e-demokracija objavilo predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi (v nadaljnjem besedilu: Zakon) in ga s tem dalo v javno razpravo.
Komentiranje je omogočeno do 5. 10. 2020.
Ministrstvo v Zakonu ureja naslednje sklope dolgotrajne oskrbe:
- javno službo na področju dolgotrajne oskrbe;
- naloge Republike Slovenije in občin v sistemu dolgotrajne oskrbe;
- obseg obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in zavarovance;
- pravice iz dolgotrajne oskrbe in storitve dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo;
- postopek in način uresničevanja pravic iz dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo;
- javno mrežo dolgotrajne oskrbe in izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe;
- zagotavljanje sredstev za dolgotrajno oskrbo;
- naloge Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v sistemu dolgotrajne oskrbe;
- zbirke podatkov dolgotrajne oskrbe;
- nadzor nad izvajanjem dolgotrajne oskrbe;
- prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Predlog Zakona v 2. členu vzpostavlja enotno definicijo dolgotrajne oskrbe in sicer, da dolgotrajna oskrba predstavlja niz ukrepov, storitev in aktivnosti, namenjenih osebam, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju, ki ni krajše od treh mesecev, ali trajno, odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Bistveno je, da mora potreba po oskrbi trajati več kot tri mesece po presoji izbranega osebnega zdravnika ali lečečega zdravnika. Do teh pravic so upravičene tudi osebe, pri katerih je postavljena prognoza, da ne bodo živele več kot tri mesece.
Obseg obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in zavarovanci
Ministrstvo želi s tem Zakonom celovito urediti obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in obseg kritja pravic iz predmetnega zavarovanja. V nadaljevanju se izraz obvezno zavarovanje nanaša na obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, če ni izrecno navedeno drugače.
Zavarovanci za dolgotrajno oskrbo po tem zakonu so osebe, ki so obvezno zavarovane po predpisih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje, in so dopolnile starost 18 let. Poleg njih so zavarovanci tudi osebe, ki so pred dopolnjenim 18. letom v delovnem razmerju, opravljajo gospodarsko, poklicno ali kmetijsko dejavnost oziroma poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic.
Zakon v drugem odstavku 13. člena izloča tri kategorije oseb, ki niso zavarovane:
- osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ki med bivanjem v Republiki Sloveniji ne morejo uporabljati pravic iz tega naslova;
- družinski člani osebe, zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in niso zavarovani kot družinski člani pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja;
- tujci, ki se izobražujejo ali izpopolnjujejo v Republiki Sloveniji.
Pravice iz dolgotrajne oskrbe in storitve dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo
Zavarovanci so iz obveznega zavarovanja, ob izpolnjevanju pogojev in po presoji izbranega osebnega zdravnika ali lečečega zdravnika, lahko upravičeni do financiranja storitev dolgotrajne oskrbe v instituciji ali na domu, do denarnega prejemka ali oskrbovalca družinskega člana. Iz obrazložitve 14. člena izhaja, da imajo osebe iz obveznega zavarovanja tudi pravico do storitev v podporo krepitvi in ohranjanju ter preprečevanju poslabšanja stanja. Naštete pravice je potrebno ločevati od rehabilitacije, ki pa se zagotavlja v sistemu zdravstvene dejavnosti in katere namen je obravnava akutnih stanj.
Zakon izrecno pojasnjuje, da stroški, ki presegajo obseg priznanih pravic iz obveznega zavarovanja po tem zakonu, ne spadajo v obvezno zavarovanje. V takem primeru mora oskrbovanec doplačati pravice, ki časovno, vsebinsko in količinsko presegajo priznane pravice, ali se vključiti v sistem zasebnega zavarovanja. Nadalje iz pojasnila k 14. členu izhaja, da namestitev in hrana v instituciji nista pravici iz dolgotrajne oskrbe, kajti te stroške ima in plačuje vsaka oseba, ki biva doma.
Za učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe Zakon predvideva enotne vstopne pogoje za uveljavljanje pravic iz dolgotrajne oskrbe. Za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe mora zavarovanec kumulativno izpolnjevati sledeče pogoje:
- izbrani osebni zdravnik ali lečeči zdravnik mu izda obvestilo iz katerega izhaja, da zavarovanec potrebuje dolgotrajno oskrbo vsaj tri mesece,
- nima dodeljene pravice do osebnega asistenta po zakonu, ki ureja osebno asistenco,
- ima lastnost zavarovanca v obveznem zavarovanju vsaj 24 zaporednih mesecev v zadnjih 36 mesecih pred uveljavljanjem pravic in
- ima stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.
Izjemoma je prvi pogoj izpolnjen tudi, če je iz obvestila razvidno, da je prognoza zavarovančevega preživetja krajša od treh mesecev. Ob izpolnjevanju vseh zgoraj navedenih pogojev, zavarovanec pridobi pravico do dolgotrajne oskrbe na podlagi ocene upravičenosti, ki jo izdela strokovni delavec Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Zavod), če se uvrsti v eno izmed kategorij iz 16. člena tega zakona. Zavarovanec lahko pridobi pravico do dolgotrajne oskrbe tudi brez ocene upravičenosti, če iz obvestila zdravnika izhaja, da je dosegel 10 ali manj točk na »Kratkem preizkusu spoznavnih sposobnosti«, da ne more uporabljati obeh rok in nog ali, da je oseba z gluhoslepoto.
Na podlagi izdelane ocene upravičenosti se zavarovanec uvrsti v eno od petih kategorij dolgotrajne oskrbe. Ocena se izvede na podlagi osmih modulov, ki predstavljajo vidike iz vsakodnevnega življenja. Bolj kot je okrnjena sposobnost samooskrbe, v višjo kategorijo spada upravičenec, saj se upošteva seštevek ponderiranih točk. Zakon skopo ureja kriterije in merila, po katerih naj se opravi ocena upravičenost. Zato je v zadnjem odstavku 16. člena predpisano, da mora Minister za zdravje določiti podrobnejše kriterije in merila, kar je tudi storil. Poleg Zakona je na portalu e-demokracija objavljen tudi predlog »Priročnika za uporabo ocenjevalne lestvice za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe.« V priročniku so podrobno razdelana merila, poleg pa so priloženi tudi vzorci obrazcev po katerih bodo strokovni delavci ocenili zavarovančevo upravičenosti do dolgotrajne oskrbe ter po katerih bodo zdravniki predhodno izdali obvestilo o potrebi zavarovanca po dolgotrajni oskrbi.
Financiranje storitev dolgotrajne oskrbe v javni mreži, zlasti višina in pogoji upravičenosti, so podrobno razdelani v 17. členu Zakona.
Vsaka zavarovana oseba ima pravico svobodno izbirati storitve, do katerih je upravičena, pod pogojem dostopnosti. V 18. do 20. členu Zakona je urejena hierarhija pravic, kadar oseba začasno ne more dostopati do izbrane storitve zaradi razlogov na strani izvajalca. Vedno pa je mogoča izbira pravice do denarnega prejemka, če se upravičenec odloči, da si bo sam organiziral način dolgotrajne oskrbe, ki pa ne sme biti v nasprotju z javnim interesom. V 21. členu pa je urejena pravica do storitev za ohranjanje samostojnosti, ki je akcesorna pravica in pripada upravičencu, ki ima priznano pravico do financiranja storitev dolgotrajne oskrbe, pravico do oskrbovalca družinskega člana ali pravico do denarnega prejemka.
Cilj dolgotrajne oskrbe je omogočiti ustrezno oskrbo in varnost vsem, ki to potrebujejo. Štirje sklopi storitev dolgotrajne oskrbe naštevajo pomoč pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih, zdravstveno nego, vezano na osnovna dnevna opravila, ter storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Potrebno je opozoriti, da smejo storitve podpornih dnevnih opravil v izvedbenem načrtu predstavljati največ 20 odstotkov vseh storitev. Vse storitve se morajo izvajati tako, da se doseže najvišji telesni, duševni, čustveni in socialni potencial upravičenca, pri čemer ta v največji meri sodeluje pri sprejemanju odločitev. Minister za zdravje je v sodelovanju z Ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na portalu e-demokracija objavil predlog »Pravilnika o storitvah na področju dolgotrajne oskrbe«, v katerem sta določila podrobnejši nabor, vrednost in standarde izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe.
Storitve dolgotrajne oskrbe se izvajajo na domu upravičenca ali v prostorih izvajalca. V prostorih izvajalca se storitve izvaja kot dnevna oskrba brez namestitve v trajanju osem do deset ur ali celodnevna oskrba v trajanju šestnajstih ali štiriindvajsetih ur z namestitvijo.
Postopki in način uresničevanja pravic iz dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo
Upravičenost do pravic iz dolgotrajne oskrbe ugotavlja Zavod. Na prvi stopnji o pravicah iz dolgotrajne oskrbe odloča strokovni delavec vstopne točke za dolgotrajno oskrbo pri Zavodu.
Postopek se začne z vlogo zavarovanca, ki vsebuje vse obvezne sestavine iz tretjega odstavka 27. člena Zakona. Zavarovanec mora obvezno priložiti obvestilo izbranega osebnega zdravnika ali lečečega zdravnika o zdravstvenem stanju, ki ni starejše od enega meseca. Obvestilo mora vsebovati naslednje podatke:
- ime in priimek zavarovanca,
- EMŠO,
- o kroničnih nenalezljivih boleznih,
- o nalezljivih boleznih,
- o poškodbah,
- o znanih alergijah,
- o predpisanih zdravilih in načinu njihovega jemanja,
- o predpisanih medicinskih pripomočkih,
- o morebitnih prisotnih vsadkih v telo,
- obvestilo zdravnika, da stanje odvisnosti od pomoči druge osebe pri zadovoljevanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil, ni posledica akutnega zdravstvenega stanja,
- o drugih za dolgotrajno oskrbo pomembnih informacijah,
- soglasje zavarovane osebe za posredovanje podatkov,
- kraj in datum in
- podpis zdravnika.
Obrazec vloge, obrazec obvestila izbranega osebnega zdravnika ali lečečega zdravnika ter navodila za izpolnjevanje obrazcev določi Zavod s svojim splošnim aktom.
V primeru da zdravnik ali pristojna patronažna medicinska sestra, v okviru zdravstvene obravnave zavarovanca, ugotovi, da zavarovanec ni zmožen samostojno pričeti postopka za uveljavitev pravic iz dolgotrajne oskrbe, čeprav bi jih potreboval, o tem obvesti pristojni center za socialno delo.
Oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe za izvajanje osnovnih in podpornih dnevnih opravil strokovni delavec Zavoda izvede v okolju, v katerem zavarovanec biva, in na podlagi osmih kriterijev določenih v drugem odstavku 29. člena Zakona. Zavarovanec mora sodelovati in soglašati z izdelavo načrta priporočenih storitev dolgotrajne oskrbe.
Upravičenec, ki mu je bila priznana pravica do dolgotrajne oskrbe, sklene izvedbeni načrt samo z enim izmed izvajalcev dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Izvedbeni načrt je pogodba med upravičencem in izvajalcem, ki mu bo nudil pravice v obsegu, ki izhaja iz odločbe. Odloči se lahko za institucionalno oskrbo, sme pa tudi izkoristiti pravico v obliki oskrbovalca družinskega člana ali denarnega prejemka. V slednjih dveh primerih se sklene izvedbeni načrt zgolj v delu za izvedbo storitev ohranjanja samostojnosti. Upravičencu je priznana pravica, da lahko v roku enega leta zamenja izvajalca dejavnosti dolgotrajne oskrbe, če le-ta ne izvaja izvedbenega načrta, kot je bilo dogovorjeno, kasneje pa brez navedbe razloga.
Vlogo za ponovno oceno smeta kadarkoli vložiti upravičenec, če meni, da je upravičen do višje kategorije zaradi spremenjenega (poslabšanega) stanja, ali koordinator. Zavod pa sme izvesti ponovno oceno upravičenosti, če preteče najmanj 5 let.
O pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo strokovnega delavca Zavoda odloča Direkcija Zavoda. Če se spor nadaljuje, je zoper odločbo Zavoda pristojno delovno in socialno sodišče.
Izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe
Izvajalci dejavnosti dolgotrajne oskrbe so javni zavodi za dolgotrajno oskrbo, zasebni izvajalci, ki pridobijo koncesijo za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe in z Zavodom sklenejo pogodbo o izvajanju dolgotrajne oskrbe, ter druge domače ali tuje pravne osebe ter samostojni podjetniki posamezniki, ki pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Zakon uvaja tudi posebno obliko izvajanja oskrbe na domu, kadar je oskrbovalec družinski član, ki ne potrebuje dovoljenja, mora pa izpolnjevati druge zakonske pogoje. Zasebni izvajalci smejo opravljati tako institucionalno oskrbo kot oskrbo na domu.
Vrste izvajalcev v instituciji so razdeljene v tri organizacijske tipe: tip A, ki je bivalna enota, tip B, ki je oskrbni dom, in tip C, ki je negovalni dom. Izvajalec tipa B in tipa C mora pridobiti dovoljenje za izvajanje zdravstvene dejavnosti v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno dejavnost. Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati institucionalni izvajalci, so določeni v 41. členu Zakona. V omenjenem členu se (kot izhaja iz obrazložitve) hkrati preprečuje nelojalno konkurenco s tem, da bi se v teh institucijah zaposlilo nekvalificirane osebe, ki bi izvajale nekakovostno in s tem posledično slabo ali celo nevarno oskrbo. Minister za zdravje je na portalu e-demokracija predložil tudi predlog »Pravilnika o minimalnih, prostorskih, tehničnih in varnostnih pogojih za opravljanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe.« Izvajalci dejavnosti dolgotrajne oskrbe morajo za pridobitev dovoljenja za opravljanje posameznega tipa dolgotrajne oskrbe izpolnjevati pogoje, ki so podrobneje določeni v zgornjem pravilniku.
Dovoljenje za opravljanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe za izvajalce dejavnosti na domu ter v instituciji tipa A in B izda minister, pristojen za socialno varstvo. Dovoljenje za opravljanje dejavnosti za izvajalce dejavnosti v instituciji tipa C tipa izda minister, pristojen za zdravje.
Izvajalec, ki pridobi dovoljenje iz zgornjega odstavka, lahko začne opravljati dejavnost šele, ko se vpiše v evidenco izvajalcev dejavnost dolgotrajne oskrbe, ki jo vodi Ministrstvo. Za osebe zaposlene pri izvajalcu in samostojne podjetnike posameznike pa je določeno, da se morajo vpisati v poseben register in smejo začeti opravljati poklic šele z dnevom vpisa vanj. Zakon izrecno opozarja, da je potrebno ves čas opravljanja storitev izpolnjevati pogoje, pravočasno obveščati o spremembah in podajati letna poročila.
Posebnost oz. izjema je oskrbovalec družinskega člana, ki upravičencu iz 4. in 5. kategorije nudi storitve oskrbe na domu. Družinski član mora za izvajanje oskrbe biti polnoleten, poslovno sposoben, mora biti družinski član in dejansko živeti z upravičencem, nima v kazenski evidenci pravnomočne obsodbe zaradi nasilnega kaznivega dejanja, kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost ali kaznivega dejanja zoper premoženje, je opravil program usposabljanja ali ga bo v roku 3 mesecev in je po oceni izbranega osebnega zdravnika psihofizično sposoben opravljati naloge oskrbovalca. Naloge oskrbovalca so določene v 51. členu, v katerem je tudi zapisana dolžnost sporočanja vseh tveganj za zdravje ali življenje oskrbovanca osebnemu zdravniku ali drugemu izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Zakon pravice oskrbovalca našteva v 52. členu in jih nato ureja v 53. (delno plačilo za izgubljeni dohodek), 54. (vključitev v obvezna socialna zavarovanja), 55. (načrtovana odsotnost) in 60. (usposabljanje oskrbovalca družinskega člana) členu. Pravica in dolžnost oskrbovalca je, da opravi osnovno in kasneje tudi obnovitveno usposabljanje, kjer oskrbovalec pridobi oziroma ohranja osnova znanja. Podrobnejšo vsebino in katalog znanj bo moral naknadno določiti Minister za zdravje. Med 56. in 59. členom so urejeni razlogi za prenehanje opravljanja nalog oskrbovalca družinskega člana.
Javna mreža dolgotrajne oskrbe
Javno mrežo za opravljanje javne službe dolgotrajne oskrbe sestavljajo javni zavodi in domače ali tuje pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki s koncesijo za dolgotrajno oskrbo. Vsi izvajalci morajo skleniti pogodbo z Zavodom iz 106. člena Zakona. Javno mrežo izvajalcev dolgotrajne oskrbe določi Vlada Republike Slovenije z nacionalnim programom za obdobje desetih let.
Javne zavode za izvajanje dolgotrajne oskrbe v institucijah tipa B in C ustanovi država, javne zavode tipa A in dolgotrajne oskrbe na domu pa ustanovi občina. Ustanovitelj je dolžan zagotavljati materialne pogoje za delovanje zavoda, ki kot javna služba izvaja svoje storitve na nepridobiten način. Vsak javni zavod mora imeti svoj svet zavoda, ki tudi imenuje direktorja zavoda s soglasjem ustanovitelja.
Storitve dolgotrajne oskrbe, ki presegajo obseg in standard, ki ga na podlagi tega Zakona določi minister za zdravje, se lahko izvajajo v javni mreži ali izven javne mreže in se financirajo iz sredstev upravičenca ali njegovega prostovoljnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Navedene storitve se sme izvajati kot tržno dejavnost.
Domače in tuje pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki, ki izpolnjujejo pogoje začrtane v Zakonu, smejo opravljati javno službo dolgotrajne oskrbe na podlagi koncesije. Koncesijo se podeli v primerih, če koncedent ugotovi, da javni zavod ne more izvajati dolgotrajne oskrbe v dovolj velikem obsegu, ali če javni zavod ne more zagotoviti nujne dostopnosti do storitev dolgotrajne oskrbe. Koncesijo za opravljanje javne službe v instituciji tipa C podeli Ministrstvo, koncesijo za opravljanje javne službe v instituciji tipa B podeli ministrstvo, pristojno za socialno varstvo. Koncesijo za izvajanje javne službe v instituciji tipa A in na domu pa podeli občina s soglasjem ministrstva, pristojnega za socialno varstvo. Koncesijo za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu se podeli za največ 15 let in za izvajanje v instituciji največ za obdobje 20 let. Od 73. do 82. člena Zakon predvsem opredeljuje razpis in njegovo vsebino, podelitev koncesije, pogoje za pridobitev in opravljanje koncesije, merila za izbiro koncesionarja, koncesijsko odločbo in pogodbo.
Zagotavljanje sredstev za dolgotrajno oskrbo
Zakon predvideva tri glavne vire financiranja in sicer iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, državnega proračuna ter donacij in drugih virov. Za obračun in plačilo prispevkov za dolgotrajno oskrbo se upoštevajo določila, kot jih določajo predpisi, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje. Nove prispevne stopnje in prispevke za posebne primere določa Zakon v 89. in 90. členu. Izpostavlja se dolžnost Republike Slovenije, da iz državnega proračuna zagotavlja likvidna sredstva in predvsem krije primanjkljaj iz naslova obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Podobno so predvideni tudi trije glavni odhodki iz zavarovanja in sicer kot plačilo pravic iz Zakona, stroški delovanja Zavoda v delu, ki se nanašajo na izvajanje obveznega zavarovanja, in drugi odhodki. Zavod ima dolžnost pripravljanja finančnih načrtov in letnih poročil glede upravljanja s sredstvi iz obveznega zavarovanja.
Naloge Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v sistemu dolgotrajne oskrbe
Zavod je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo v Republiki Sloveniji. Zakon mu določa širok spekter nalog glede dolgotrajne oskrbe v 97. členu. Direktorja za področje dolgotrajne oskrbe imenuje generalni direktor Zavoda. Zakon opredeljuje minimalne pogoje za imenovanje področnega direktorja ter tudi njegove naloge.
Vstopne točke za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja iz dolgotrajne oskrbe so organizirane na območnih enotah Zavoda. Strokovne in upravno administrativne naloge vstopnih točk so opredeljene v 104. členu Zakonu. V naslednjem členu so razdelani pogoji za delavce, da smejo opravljati naloge na vstopnih točkah.
Zavod z izvajalci v javni mreži dolgotrajne oskrbe sklepa pogodbe za največ pet let, ki se lahko podaljšajo. V 106. členu Zakona so določene obvezne sestavine pogodbe.
Zbirke podatkov dolgotrajne oskrbe
Zakon določa upravljalce zbirk podatkov v dolgotrajni oskrbi. Le-ti so Zavod za podatke obveznega zavarovanja in drugih zbirk podatkov, Ministrstvo za podatke o izvajalcih in zaposlenih v dolgotrajni oskrbi, Nacionalni inštitut za javno zdravje za podatke s področja zdravstvenega varstva in oskrbovalec družinskega člana za podatke o dolgotrajni oskrbi.
Za hranjenje podatkov se uporablja Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14). V kolikor izvajalec dolgotrajne oskrbe preneha delovati se podatki predajo pravnemu nasledniku, če tega ni pa Arhivu Republike Slovenije. Osebni podatki se hranijo pet let po prenehanju dolgotrajne oskrbe. Po poteku roka hrambe se dokumentacija in osebni podatki uničijo, zbrišejo ali anonimizirajo, razen če imajo lastnost arhivskega gradiva.
Nadzor nad izvajanjem dolgotrajne oskrbe
Ministrstvo ima dolžnost ustanoviti službo za nadzor in kakovost dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: Služba). Služba izvaja nadzor nad oskrbovalci družinskega člana, vstopnimi točkami za dolgotrajno oskrbo, njihovim pravilnim izvajanjem strokovnih in upravno administrativnih nalog, ter nad delavci vstopne točke. Nadalje je Služba pristojna za strokovnost, upravlja s tveganji na področju dolgotrajne oskrbe ter skrbi za kakovost in varnost izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe. Služba mora enkrat letno objaviti poročilo o nadzoru.
Ministrstvo izvaja nadzor nad izvajalci dolgotrajne oskrbe. Nadzor je lahko redni in poteka najmanj na vsaka tri leta ali izredni, če obstaja sum glede resne škode ali nepravilnosti. Nadzor obsega preverjanje strokovnosti in zakonitosti dela izvajalcev. Način in obseg nadzora sta podrobneje določena v 122. členu. Ministrstvo lahko po zakonu izvajalcu, ki nepravilno izvaja dolgotrajno oskrbo, izreče sledeče ukrepe:
- odpravo kršitev in naložitev popravljalnih ukrepov (124. člen);
- odpravo organizacijskih, materialnih in drugih pomanjkljivosti, ki pogojujejo neustrezno kakovost ali strokovnost dela (125. člen);
- obvezno svetovanje (126. člen);
- začasno, dokler niso odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, prepove opravljanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe (127. člen);
- izbris iz Registra (128. člen);
- odločbo o prenehanju opravljanja dejavnosti dolgotrajne oskrbe (129. in 130. člen) ;
- odločbo o prenehanju oglaševanja ali zavajajočega oglaševanja (131. člen);
- odločbo o ugotovitvi razloga za likvidacijo ali izbris (132. člen).
Ministrstvo mora prav tako skrbeti za nadzor nad Zavodom oziroma delom vstopnih točk. Če se pri delu vstopnih točk ugotovijo nepravilnosti, minister določi ukrepe in roke za njihovo odpravo.
Poleg Ministrstva je za izvajanje nadzora na področju dolgotrajne oskrbe zakonsko pooblaščen tudi Zavod, ki izvaja redne in izredne nadzore, pri katerih sme izreči različne kazni. Bistvo nadzora poteka nad:
- izpolnjevanjem obveznosti izvajalcev v mreži, s katerimi je v pogodbenem razmerju, in sicer nad izpolnjevanjem pogodb, sklenjenih z izvajalci glede izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe, izvajanjem pravil o evidentiranju in obračunavanju storitev dolgotrajne oskrbe in skladnostjo obračunanih in realiziranih storitev dolgotrajne oskrbe izvajalcev v mreži z odločbo upravičenca;
- uresničevanjem pravic in obveznosti iz dolgotrajne oskrbe upravičencev in izvajalcev;
- nad oskrbljenostjo upravičencev, ki se odločijo za oskrbovalca družinskega člana ali denarni prejemek;
- prijavo, spremembo in odjavo v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Ministrstvo in Zavod sta prekrškovna organa za vse prekrške, ki jih nadzorujeta v okviru svoje pristojnosti iz Zakona, razen za prekrške s področja prispevkov in doplačil, ki so pristojnost Finančne uprave Republike Slovenije. Zakon razlikuje v 137. in 138. členu med hujšimi in lažjimi prekrški. Za lažje prekrške globe znašajo od 2.500 do 25.000 eurov za pravno osebo, od 500 do 2.500 eurov samostojnega podjetnika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, od 250 do 1.250 eurov je predvidena globa za odgovorno osebo in od 100 do 500 eurov za posameznika. Globe za hujše prekrške so od 5.000 do 50.000 eurov za pravno osebo, od 1.000 do 5.000 eurov za samostojnega podjetnika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, od 500 do 2.500 eurov je predvidena globa za odgovorno osebo in od 200 do 1.000 eurov za posameznika.
Prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo
Posamezniki se lahko v skladu s predpisi, ki urejajo zavarovalništvo, prostovoljno zavarujejo za dolgotrajno oskrbo. S tem zavarovanjem se posameznik lahko zavaruje za storitve, ki presegajo obseg pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in za stroške namestitve v instituciji. Posameznik ne more terjati povračila stroškov iz obveznega zavarovanja za storitve, ki jih uveljavlja v okviru prostovoljnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Prehodne in končne določbe
Dosedanji izvajalci morajo v 18 mesecih od dneva začetka uporabe Zakona v deležu najmanj 80 odstotkov kapacitet postati izvajalec dejavnosti dolgotrajne oskrbe tipa A, B ali C, kakor ustreza njihovi dosedanji ureditvi. Dosedanji izvajalci in zasebni izvajalci morajo v 9 mesecih od dneva uveljavitve Zakona vložiti vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje dolgotrajne oskrbe. Koncesije, ki so bile podeljene pred uveljavitvijo Zakona pod pogojem pridobitve dovoljenja za opravljanje dejavnosti v ustreznem tipu (A, B ali C) ostanejo v veljavi do izteka obdobja, za katerega so bile podeljene.
Sklep
Oddelek za pravne zadeve ugotavlja, da predlog Zakona nalaga izbranim osebnim zdravnikom in lečečim zdravnikom dodatne obveznosti. Prva je izdaja obvestila, iz katerega izhaja, da zavarovanec potrebuje dolgotrajno oskrbo vsaj tri mesece. Druga je obvestitev centra za socialno delo, v kolikor presodi, da zavarovanec ne more sam učinkovito uveljavljati pravic iz dolgotrajne oskrbe. Nadaljnja naloga je presoja psihofizičnih sposobnosti kandidata za oskrbovalca družinskega člana, od katerega kasneje tudi prejema informacije o tveganjih za zdravje ali življenje upravičenca. Zakon ureja financiranje Zavoda, nikjer pa ne ureja virov in načina financiranja zdravnikov za naloge, ki so jim naložene.
Predlog Zakona v prvem odstavku 3. člena določa: »Dolgotrajna oskrba je javna služba, ki se v obsegu in standardu, ki ga določa ta zakon in na njegovi podlagi sprejeti predpisi, izvaja na nepridobiten način v okviru javne mreže tako, da se presežek prihodkov nad odhodki porabi za opravljanje in razvoj dejavnosti javne službe.« Ugotavljamo, da Ministrstvo ponavlja rešitev, ki je po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustavna. Omenjeni odstavek je namreč smiselno enako urejen, kot drugi odstavek 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (novela K), katerega je Ustavno sodišče Republike Slovenije delno razveljavilo zaradi nesorazmernega posega v svobodno podjetniško pobudo (U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018 (para. 36-47).
Nadalje ugotavljamo, da predlog Zakona favorizira javne zavode pred koncesionarji. Iz Zakona namreč izhaja, da koncesionarji samo dopolnjujejo dejavnost dolgotrajne oskrbe, kadar javni zavodi ne morejo zagotavljati dejavnosti v zadostnem obsegu, ali ne morejo zagotoviti nujne dostopnosti do storitev dolgotrajne oskrbe. S tem ko ni omogočeno širše podeljevanje koncesij ob boku javnim zavodom, so zavarovanci postavljeni v slabši položaj, ker imajo manjšo dostopnost do nujno potrebnih storitev. Zgolj z več podeljenimi koncesijami bi namreč zavarovancem omogočili pravico do izbire v polnem obsegu.
Vabimo vas, da nam svoje komentarje glede predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi posredujete na elektronski naslov: anze.kimovec@zzs-mcs.si
Oddelek za pravne zadeve
