Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu lahko pokličete g. Kokalja: 01-30-72-172

Mnenje o osnutku Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi

28.03.2017 12:21

Zbornica je po javni razpravi 23.3.2017 o osnutku Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi Ministrstvu za zdravje RS posredovala sledeč odgovor:

 

»Dne 9.3.2017 ste nam v mnenje posredovali osnutek  Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF in 88/16 – ZdZPZD, v nadaljevanju: ZZdrS) in nam določili rok za podajo mnenja in pripomb do 17.3.2017. Ker omenjeni predlog močno posega v obstoječ sistem specializacij in pravic mladih zdravnikov, smo vas prosili za podaljšanje roka. Včeraj smo po širši razpravi s študenti medicine, pripravniki, specializanti, koordinatorji in člani zborničnih odborov sprejeli naslednje stališče do predlaganih sprememb zakona, ki se nanašajo na izobraževanje zdravnikov:

 

  1. Zbornica pozdravlja uvedbo »sekundariata« (6 mesecev pripravništva in 6 mesecev izbirnega dela) kot tako. V osnutku zakona ni jasno zapisano ali je celoten sekundariat za zdravnike obvezen ali se lahko na razpis specializacij prijavijo že po opravljenem pripravništvu in strokovnem izpitu kot do sedaj. Vsekakor menimo, da bi moral biti izbirni del sekundariata neobvezen.
  2. Odločno nasprotujemo določilu, »da se zdravnika, ki se kljub prosim mestom za opravljanje sekundariata vanj ne vključi« in »zdravnika, ki se ne prijavi na prvi javni razpis specializacij po opravljenem strokovnem izpitu, preneha voditi v evidenci aktivnih iskalcev zaposlitve«. Omenjena predloga močno posegata v temeljne pravice diplomatov medicinske fakultete, ki jim jih daje zakonodaja s področja socialne varnosti ter jih postavlja v neenak položaj s katerokoli drugo poklicno skupino. V trenutno veljavnih pravnih predpisih namreč omenjene omejitve za druge poklicne skupine nismo našli. Tik po zaključku študija, med čakanjem na pripravništvo, je na voljo denarna socialna pomoč. Eden izmed pogojev za dodelitev je, da so prijavljeni v bazo aktivnih iskalcev zaposlitve. Ocenjujemo, da to izkoristi zelo malo mladih diplomantov medicine, vendar ni pošteno, da bi za mlade zdravnike veljala drugačna pravila kot za druge poklice. Še link do omenjene informacije: http://csd-slovenija.org/sl/center/center-za-socialno-delo/see.page/denarna-socialna-pomoc . Po opravljenem 6-mesečnem pripravništvu pa zdravnikom ob prijavi na Zavod za zaposlovanje RS, pripada tudi 2-mesečno denarno nadomestilo : https://www.ess.gov.si/iskalci_zaposlitve/prijava_brezposelne_osebe/denarno_nadomestilo in tudi za pridobitev le-tega je pogoj, da so vpisani v bazo iskalcev zaposlitve, pri čemer ni ovira, če so že dogovorjen za začetek službe čez nekaj mesecev.
  3. Vštevanje celotnega »sekundariata« v program specializacij ni sprejemljivo. Kot do sedaj se lahko všteva tisti del izbirnega dela »sekundariata«, po opravljenem strokovnem izpitu, ki vsebinsko ustreza posameznemu programu specializacije, pavšalno vštevanje prvih šestih mesecev izobraževanja-pripravništva in celotnega nadaljevalnega dela, ne glede na katerem področju ga je zdravnik opravljal, pa je neustrezno in strokovno neprimerno. Navedeno bi tudi pomenilo, da je potrebno spremeniti programe vseh 45 zdravniških specializacij, da bi lahko zadostili omenjenemu zakonskemu določilu.
  4. Možnost izbire le ene specializacije, ki se financira iz proračuna onemogoča pridobitev specialistov za področja intenzivne medicine, kardiologije in vaskularne medicine ter otroške nevrologije, saj je za prijavo na omenjene specializacije pogoj že zaključena ali delno opravljena druga specializacija. Tako bi te specializacije zdravniki lahko opravljali izključno samoplačniško. Prav tako to zapira možnost izbire ustrezne specializacije zdravnikom, ki med ali po opravljeni prvi specializaciji postanejo trajno nesposobni opravljati izbrani poklic (npr. kirurg si tako poškoduje roko, da ne more več operirati) ali po izbiri in določenem obdobju izvajanja prve specializacije ugotovijo, da le-ta zanje ni ustrezna.
  5. Financiranje specializacij iz proračuna - omenjeno določilo je preveč pavšalno in nedorečeno. Sedaj se o višini sredstev za specializacije dogovarjajo Ministrstvo za zdravje RS, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zbornica, specializantom pa poleg plače in prejemkov pripadajo tudi druge pravice, npr. sredstva za izobraževanje, ki jih specializanti koristijo po svoji izbiri. V kolikor bi se financiranje  preneslo na proračun, bi bila sredstva najverjetneje fiksna in nespremenljiva, pravice specializantov pa omejene. Prav tako je proračun mogoče spreminjati z rebalansom, stroka pa pri vseh takih odločitvah ne bi več imela besede.
  6. Zbornica meni, da rešitev, da »predlog razpisa specializacij pripravi odbor, sestavljen iz predstavnikov ministrstva za zdravje, zbornice in Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije« ni ustrezna. Zakon med drugim predvideva, da se pri pripravi razpisa upošteva mreža javne zdravstvene službe, ki je Slovenija še vedno nima, prav tako pa ne upošteva mnenje stroke, ki jo v tem primeru predstavljajo koordinatorji. Prav tako osnutek zakona ne omenja iz katere baze se bodo črpali podatki, ki bodo osnova za izračun potrebnega števila posameznih specializacij po statističnih regijah.
  7. Prav tako predvideni razpis specializacij po statističnih regijah ne sledi usmeritvam Zbornice, ki si že leta prizadeva za nacionalni razpis ter ne rešuje trenutne situacije. Na ta način se ustrezno reši le trenutna problematika SB Trbovlje (pri pridobivanju specializantov), ki trenutno spada v ljubljansko regijo, SB Ptuj pa tudi po ponujeni rešitvi ostaja v isti statistični regiji kot UKC Maribor.
  8. Nerazumljivo je tudi določilo, da »zbornica vsako leto posebej pripravi seznam javnih zdravstvenih zavodov po regijah, ki imajo prednost, pri dajanju ponudb za zaposlitev«. Po dolgoletni praksi je razvidno, da je javljenih potreb vsako leto veliko več, kot je razpoložljivih specializantskih mest in seveda razpoložljivih kandidatov. Ni jasno, na kakšen način naj bi po petih ali šestih letih specializacije določali, kdo (kateri javni zavod) ima prednost pri dajanju ponudb in kako naj bi specializant, ki je specializiral za določeno regijo, že ob prijavi na razpis vsaj približno vedel, kje se bo dolžan zaposliti. Če vzamemo za primer specializanta družinske medicine iz Idrije, ki bo kandidiral za ljubljansko regijo, kako naj ve, da bo službo dolžan sprejeti v domačem kraju ali vsaj v okolici in ne bo ob zaključku specializacije dolžan najprej sprejeti ponudbo iz Kočevja. Že sama zaveza za regijo, kot jo pozna sedanji sistem posega v ustavno pravico posameznika do svobode dela, določilo, da bo mladi specialist šele ob ali po zaključku specializacije dolžan sprejeti zaposlitev na popolnoma drugem koncu države, pa pomeni še dodaten in po našem mnenju nedopusten poseg v zgoraj navedeno ustavno pravico.
  9. Določilo, da naj bi bil rok za dokončanje specializacije določen že v odločbi o odobritvi specializacije je neživljenjsko in pravno neizvedljivo. Mlade zdravnice imajo tekom specializacije  eno ali več porodniških, niso upoštevane daljše bolniške odsotnosti ali začasne prekinitve specializacij zaradi opravljanja npr. doktorata ali drugega usmerjenega izobraževanja. Spreminjanje pravnomočnih odločb izdanih v upravnem postopku je zelo omejeno in v praksi redko izvedljivo.
  10. Osnutek omenjenega zakona predvideva tudi, da naj bi bil izbrani osebni zdravnik tudi specializant s področja družinske medicine, pediatrije ter ginekologije in porodništva, ki opravlja tretje leto specializacije. Navedeni predlog je v nasprotju z določilom 28. Člena Direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij (36/2005/EC), ki tako možnost samostojnega dela dopušča zgolj za »področje splošne medicine«, po usposabljanju, ki traja najmanj tri leta. Omenjeni predlog tudi močno zmanjšuje pravno varnost pacientov, ki bi jih obravnaval zdravnik specializant po (vaših navedbah) opravljenem enem letu sekundariata in enem letu svoje izbrane specializacije in prenaša prevelik del odgovornosti na mlade zdravnike, ki za samostojno delo še niso usposobljeni. Dovoljenje za samostojno delo skladno z določili ZZdrS vendarle še vedno ostaja veljavna licenca (po opravljeni specializaciji). Pri tem se poraja tudi vprašanje, kako bodo taki zdravniki nemoteno opravljali specializacijo in predvideno kroženje. Kaj bo s tako opredeljenimi pacienti, ko specializant zaključi specializacijo in je dolžan sprejeti zaposlitev v drugem javnem zdravstvenem zavodu?«