Novice

Brez športa zame ni življenja, intervju z mag. Andrejem Bručanom, dr. med.

 
Teče na smučeh, letno s kolesom prevozi od 4 do 5 tisoč kilometrov. Najljubše so mu kolesarske ture v Polhograjsko hribovje. Na res lep, jasen, sončen dan se še vedno (kljub poškodbam kolen) rad spusti s smučmi. Že 40 let je eden od dveh motorjev smučarskega tekmovanja Iatrosski. O sebi pa pove: »Brez športa zame ni življenja,« čeprav je vse življenje zapisan najprej medicini

Povsem logično se torej zdi, da je pred 22 leti poskrbel, da so zdravniki in zobozdravniki dobili svoje stanovsko športno društvo – ŠD Medicus. Predsedoval mu je kar 22 let. Kolegi mu zato priznavajo veliko zaslug za športno delovanje zdravnikov in razvoj športnega društva.

O športu, uspehih, o tem, zakaj ni postal orodni telovadec, in tudi o prihodnosti ŠD Medicus smo se pogovarjali z mag. Andrejem Bručanom, dr. med. Vprašali smo ga tudi, zakaj in v kakšni kondiciji je naslednikom predal ŠD Medicus.

Kar 22 let ste bili na čelu ŠD Medicus, zdaj ste vodenje predali naprej. Zakaj?

Po 22 letih sem se odločil, da je čas, da se vodstvo društva pomladi in da se umaknem. Na volilni skupščini, ki je bila 28. marca 2018, je bil izvoljen nov izvršilni odbor, ki ga vodi tudi nov predsednik – to je doktor Robert Juvan.

Lahko pa rečem, da je tudi po 22 letih v društvu še vedno veliko volje in entuziazma. Veliko zaslug za to ima doktor Juvan, ki nas je držal skupaj in je vključen v večino športov, razen morda golfa. Že od ustanovitve društva sva z Juvanom uigran tandem in prepričan sem, da bo odlično vodil društvo naprej.

Kdaj je nastalo športno društvo ŠD Medicus?

To je bilo leta 1996. So se pa športne aktivnosti zdravnikov začele že veliko prej, nogomet že leta 1972, Iatrosski leta 1979, tek na Rožnik pa v 80. letih. Ta tekmovanja so se najprej odvijala med klinikami, ko pa so se te aktivnosti začele širiti in širiti, je padla ideja, da bi nastalo športno društvo. Že pred tem pa so se smučarji in nogometaši udeleževali svetovnih prvenstev. Nogometna ekipa je v 80. letih igrala tudi redna letna srečanja z Italijani in Hrvati. To so bila srečanja pred tekmami državnih reprezentanc in ob teh priložnostih smo se s profesionalnimi reprezentanti tudi srečevali.


 Prva nogometna tekma zdravnikov, leta 1972, stadion Ilirija v Šiški, kirurgi proti internistom Kliničnega centra Ljubljana.

Kako je društvo dobilo ime?

Šlo je za glasovanje, predlagani sta bili imeni Iatros in Medicus. Medicus je dobil več glasov in bil tako izbran. Že od vsega začetka je v društvu delovalo deset sekcij, ki še vedno delujejo in združujejo zdravnike na teh različnih športnih področjih.

Pravno formalno so športno društvo ustanovile vse tri zdravniške organizacije: zbornica, Fides in Slovensko zdravniško društvo. Takratni cilj je bil, da bi na ta način te tri organizacije bolj povezali. V času, ko je društvo nastalo, so bili njihovi interesi precej različni. Hkrati so se vse tri organizacije zavezale, da bodo prevzele tudi določene finančne obveznosti. V začetku je redno prihajalo do izpolnjevanja tega dogovora, kasneje pa predvsem le s strani zbornice in Fidesa, SZD pa se je od tega dogovora distanciral, čeprav je bilo leta 2012 na Koordinaciji zdravniških organizacij dogovorjeno, da se mora ta ustni dogovor spoštovati.

Kakšen je bil odziv zdravnikov na ustanovitev društva?

Odziv je bil seveda pozitiven. Močno se je na primer angažiral profesor Matija Horvat, ki je organiziral tekaško in triatlonsko sekcijo. Organizirano je bilo državno prvenstvo v teku na Rožnik, kasneje pa še cestna teka v Radencih in Portorožu ter duatlon na Brdu. Sedaj se računa tudi seštevek vseh teh tekov.

Ali športno udejstvovanje zdravnikov pripomore kdaj tudi k boljšemu timskemu delu v službi?

V službi se pogosto lahko pojavijo določene težave. Zjutraj se lahko precej elektri, popoldne pa smo imeli trening in so bila nesoglasja zglajena, pozabljena. To je moja osebna izkušnja še iz časov, ko društva niti še ni bilo. Dogajalo se je tudi, da je bilo kdaj skoraj nemogoče, da si iz ene klinike ali bolnišnice poslal pacienta v drugo. Potem pa se je iz tiste bolnišnice ali klinike eden od zdravnikov vključil v ekipo in teh ovir ni bilo več. Sodelovanje je postalo veliko lažje. Takšnih pozitivnih učinkov je kar precej. Seveda pa je ob vsem tem zelo pomembno druženje tako v Sloveniji kot v tujini. Člani društva se letno udeležujejo svetovnih medicinskih iger. Posebno pa mi je na primer ostalo v spominu srečanje s hrvaškimi zdravniki v Opatiji. Bilo je le teden dni pred osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Vzdušje je bilo zelo dobro, čutiti pa je bilo že prihajajoče dogodke.

Kaj pa članstvo, koliko članov ima društvo?

Ob nastanku društva so se člani postopoma priključevali in številka je narasla na 400. Toliko nas je še danes. Gotovo se številni ukvarjajo s športom, pa bodisi ne vedo za društvo ali pa ne vedo, kako se včlaniti. To želimo zdaj spremenit s postavitvijo posebne spletne strani društva. Kmalu bodo vsem zdravnikom na spletu dostopni osnovni podatki o društvu, sekcijah, kdo jih vodi, kako se včlaniti in tudi vsa vabila na športne dogodke. Računam, da bo zato v bodoče članov društva še več.

So lahko člani društva le zdravniki in zobozdravniki ali tudi drugi?

Smo cehovsko društvo. Člani so lahko le zdravniki in zobozdravniki. Smo pa letos na skupščini sprejeli, da se kot redni člani lahko priključijo študentje medicine in stomatologije. V mladih vidimo potencial za naprej, da bodo nadaljevali to našo tradicijo. Tako je bil med zdravniki na tekmi celo udeleženec olimpijade. Lani je tekmoval na Iatrosskiju še kot študent, letos kot zobozdravnik, nekaj tednov zatem pa je bil v Južni Koreji na OI za reprezentanco Kosova.

Kaj pa družinski člani?

V ekipnih športih so lahko družinski člani le navijači. V individualnih pa lahko tekmujejo, vendar tekmujejo izven konkurence. Največ družinskih članov in prijateljev se udeleži državnega prvenstva v teku na Rožnik.

Društvo ima deset sekcij. Kako aktivne so in kako aktivni so člani?

Večina članov in sekcij je precej aktivnih. Med najbolj aktivnimi so zagotovo: nogometna sekcija, teniška, smučarji, strelstvo, golf in košarka. Večkrat smo poskušali oživiti kolesarstvo, ki spada pod tekaško sekcijo. V kolesarstvu je zelo težko organizirati dirko. Pred leti smo poskušali, da bi to potekalo v okviru maratona Franja, vendar številni niti niso vedeli, da lahko na tak način tekmujejo za zdravniško državno prvenstvo. Z vzpostavljeno spletno stranjo bo to lažje. Letos ponovno organiziramo to tekmovanje v okviru maratona Franja, za oživitev kolesarstva pa je bila za vodjo sekcije izvoljena mlada zdravnica Simona Korenčan.

Ali imate v ŠD Medicus tudi organizirane vadbe?

Organizirane vadbe smo v nekem obdobju imeli, a le v Ljubljani. Po drugih krajih jih je bilo zelo težko organizirati. Zdaj teh vadb ni, bo pa morda naloga novega vodstva, da se tudi na tem področju naredi korak naprej.

Kako potekajo športne aktivnosti znotraj društva? 

Društvo predvsem skrbi za organizacijo tekem in državnih prvenstev po posameznih sekcijah. Na ta način se določijo tudi ekipe – reprezentanca, ki gre na medicinske svetovne igre. Pred dvema letoma so bile organizirane v Mariboru. Čeprav se je število ekip v nogometu v zadnjih letih zmanjšalo, je pomenila zmaga naše ekipe na tem tekmovanju – v družbi z Brazilijo, Čilom in Italijo – za nas velik uspeh. S tem smo ponovili že v prejšnjih letih dosežene rezultate. Za enega večjih uspehov pa si štejemo drugo mesto med 36 reprezentancami v Évianu v Franciji. Prav tako smo močni v smučanju, kjer dosegamo na vseh prvenstvih najboljše rezultate. Pred dvema letoma, na primer, smo dosegli ekipno zmago.

Kaj pa še drugi večji uspehi?

Odlične rezultate v mednarodnem merilu dosegamo še v golfu, v streljanju in košarki, pa tudi v triatlonu. 

Kdo odloča, kje bodo svetovne medicinske igre ali svetovna prvenstva?

V glavnem odločajo Francozi, ki te igre tudi organizirajo. Pred dvema letoma je bil izbran Maribor. Mi v ŠD Medicus smo bili le pomočniki organizatorjem. V bodoče vidimo priložnost za take igre na Bledu. O tem sem že govoril z županom, ki je ta predlog podprl, zato bomo to prenesli organizatorjem. Organizatorji smučarskega svetovnega prvenstva pa so Nemci. 

Kaj vam osebno pomeni šport?

Brez športa zame ni življenja. Kot mlad fant sem bil v mladinski reprezentanci takratne države v orodni telovadbi. Ko pa sem šel na medicino, se je bilo treba odločiti. Ni bilo več toliko časa za treninge, pa tudi rezultati so se ustavili. Med mladinci nas je bilo več, ki smo kasneje postali zdravniki, na primer tudi kardiovaskularni kirurg Rajko Gračner, kirurg Milenko Kersnič in že pokojni pediater Štefan Kopač. Trenirali smo skupaj v isti dvorani z Mirom Cerarjem. Bil je naš vzornik, a je bil že takrat v članski ekipi in v primerjavi z nami veliko boljši. Bil je velik talent, mi pa bolj garači.

Na fakulteti je bilo nato prva tri leta zelo naporno in časa za šport ni bilo veliko. Po orodni telovadbi se je začela ljubezen do nogometa. Leta 1972 je bila prva tekma med kirurgi in internisti Kliničnega centra. Igrali smo pred 500 gledalci. Dva meseca pred to tekmo sem bil poslan na Kosovo. Bil sem v odpravi za cepljenje proti črnim kozam. Ekipa je že trenirala, vendar so me vzeli v moštvo in tako se je začelo. Kasneje je bil nogomet povezan tudi s številnimi zabavnimi prigodami.

Nato sem si leta 1981 na smučanju močno poškodoval levo koleno, ki me je od takrat naprej oviralo pri različnih športnih dejavnostih. Sem pa kljub temu začel s tekom. Dolgo časa sem veliko tekel. Pretekel sem tri maratone in mali maraton, prav tako sem se udeleževal prvenstev zdravnikov v krosu. V 90. letih pa je koleno tudi za tek reklo ne. In ravno takrat sem za 50. rojstni dan dobil kolo in začela se je moja kolesarka doba, ki pa še traja. Udeležujem se maratonov Franja. Doslej sem ga prevozil že 15-krat. 

Šport me je vedno zanimal zelo osebno. Srečaš se s različnimi ljudmi, ki nam je skupno športno udejstvovanje. Tako sem se družil z ljudmi, s katerimi sicer verjeto ne bi prišel v stik. Šport pa je potreben tudi za dobro počutje in formo sploh.

Kateri od športov vam je najbolj pri srcu?

Pozimi zelo rad tečem na smučeh, pa tudi smučam še vedno rad, kljub vsem poškodbam kolen, a le, kadar je na smučišču dobra vidljivost. 4 do 5 tisoč kilometrov letno naredim s kolesom. Povprečno so to dnevne ture med 50 do 70 kilometri. Najraje grem kam v Polhograjsko hribovje, pa proti Črnemu vrhu ali Poljanski dolini.

Greste tudi po opravkih radi s kolesom?

Ne, to grem pa raje z avtom.

Če se vrneva nazaj na ŠD Medicus. Ena prvih in najbolj aktivnih je nogometna sekcija.

Drži. Pri organizaciji nogometnih tekem je ključno ime doktor Robert Juvan, ki je zdaj od skupščine konec marca tudi predsednik društva. Sicer pa so bili začetniki nogometa Primož Rode, Miran Kenda, Matija Horvat in Slavko Rakovec. Vsi ti so nogomet popeljali v prepoznavno in uspešno športno dejavnost med zdravniki.  

Skoraj sočasno z nogometom se je začelo smučanje. Kdaj in kako je nastal Iatrosski?

Ja, Iatrosski je sinonim za zdravniško smučanje. Sinonim za Istrosski pa je Franci Koglot. Vrsto let sem bil njegov pomočnik pri organizaciji tega tekmovanja. Letos smo imeli že 40. obletnico in z doktorjem Koglotom sva vodenje predala naprej – Mateju Andoljšku in Tatjani Pintar. Ob neki tekmi na Vršiču je Franci Koglot predlagal, da organiziramo državno prvenstvo za zdravnike. Tako smo začeli. Nekaj let so bile tekme na Soriški planini, od leta 1992 pa so v Kranjski Gori. Kar nekaj let smo jih organizirali s pomočjo Leka. Zadnja leta jih organiziramo samostojno. Osebno menim, da je velik dosežek organizatorjev Iatrosskija tudi vključitev tekmovanja v smučarskih tekih.


 
Doktor Andrej Bručan na svetovnem prvenstvu leta 1987 v Garmisch-Partenkirchnu

In če se ozrete nazaj, je tudi kaj, kar vas je razočaralo?

Žalosti me spoznanje, da ustni dogovor med zdravniškimi organizacijami glede delovanja Medicusa ne drži. To je zame razočaranje. Vse tri ustanoviteljice društva bi se morale držati dogovora. Še zmeraj upam, da se bodo zadeve uredile in bo tudi SZD spet sodeloval. Govorili smo tudi o možnosti, da bi organizacijo, ki ne sodeluje, izključili iz upravljavskega dela. Vendar pa za zdaj še vedno upamo, da se bo to spremenilo. Sem optimist.

Sicer pa si sebe v preteklih letih ne znam predstavljati brez tega angažiranega dela za ŠD Medicus in brez športa sploh. Prav športno društvo je nekaj, kar že združuje zdravnike. In v tem kontekstu želim, da bi se v bodoče še več dobivali, se združevali in prijateljsko pogovarjali.

Kaj pa finance ŠD Medicus?

Društvo je finančno stabilno. Članarina je nizka, simbolična in tako bo tudi v bodoče. Vse delo, ki ga opravimo člani, je prostovoljno, zato delujemo v okviru nekih minimalnih finančnih stroškov. Denar porabimo predvsem za sodnike, igrišča in podobno. 

Pripravila: Andreja Basle, univ. dipl. nov., ZZS