KOMUNIKACIJSKE ODVOZLANKE IN OSEBNOSTNE ODLIKE

Način dela na področju zdravstva zahteva od vseh zaposlenih poleg strokovnosti tudi obvladovanje komunikacijskih spretnosti in veščin. Zaposleni v zdravstvu pri svojem delu namreč komunicirate z različnimi sogovorniki. In ta (komunikacijska) potovanja od sporočevalca do naslovnika so lahko mojstrsko izpeljana, če je govorec nenehno »na preži«, brusi svoje znanje in komunikacijske veščine ter se zaveda enkratnosti (unikatnosti) vsakega dejanja in sogovornika posebej.

Ustrezno komuniciranje nam omogoča, da v vseh okoljih živimo, ne le preživimo. Pomembno je v vseh razmerjih: zdravstveni delavci – pacienti, zdravstveni delavci – svojci pacientov, zdravstveni delavci med seboj na vseh hierarhičnih ravneh in med njimi, zdravstveni delavci – širša javnost (npr. mediji) …). Pri tem je zelo pomembno že zavedanje, da prvega vtisa ne moremo nikoli narediti drugič, zato je tako v poslovnem kot zasebnem življenju priporočljivo poznati pravila, ki so s tem povezana. Javna podoba ustanove je odvisna tudi od zaposlenih – njihovega odnosa do prišlekov (v tem primeru pacientov in njihovih svojcev), vsakodnevnih obiskovalcev in sodelavcev. Ali znamo sestaviti sendvič sporočilo? Se zavedamo razlik med JAZ, TI, MI in BREZOSEBNIM sporočilom? V čem je razlika med poslušati in slišati? Zakaj s klicajem pri elektronskem sporazumevanju (netiketi) kričimo? Znamo poskrbeti za svojo osebno energijo? Imamo cilje ali živimo in delamo za cilje drugih? Je naše življenjsko poslanstvo ŽIVETI ali zgoljPREživeti?

Delo v službi (in življenje na sploh) je z ustreznim osebnim menedžmentom ter čustveno in socialno inteligenco prijetnejše in s tem učinkovitejše, kar pripomore k zadovoljstvu in motivaciji tako posameznika kot tudi zasebnega in delovnega okolja (torej celotne organizacije).