• omejitev svobode dela (49. člen URS), saj zakon uvaja nesorazmerne omejitve zaposlenim zdravnikom v zvezi z delom pri drugih ponudnikih (po eni strani zdravstveno dejavnost opredeljuje kot negospodarsko, za katero ne veljajo nobena pravila konkurenčnega prava, po drugi strani pa zakon praktično prepoveduje opravljanje »konkurenčnih storitev« pri drugih izvajalcih),
• omejitev svobodne gospodarske pobude (74. člen URS) zasebnih izvajalcev, katerim je zakon naložil številne nesorazmerne obveznosti in omejitve (ter predpisal nesorazmerne kazni), s poudarkom na omejevanju podjetniške pobude mladih zdravnikov, ki še (od 3 do 5 let) po specializaciji ne bodo mogli začeti s samostojnim opravljanjem dejavnosti kot zasebni zdravniki,
• kršitev osnovnega načela pravne države (2. člen URS), saj je zakon določanje pogojev za opravljanje dejavnosti prepustil podzakonskim aktom (načelo zakonitosti – pogoje za opravljanje dejavnosti lahko določa le zakon) in nedopustno retroaktivno posegel v podeljene koncesije (155. člen URS) ter v zakonito ustvarjene presežke prihodkov nad odhodki (33. člen URS).
Članek, ki je bil objavljen v Delu, je dostopen v
Klipingu (17-10-11), na str. 11.
