Poskušam razumeti smisel in namen ponedeljkove seje Odbora za zdravstvo Državnega zbora, kamor sem bila vabljena. Poslancem sem jasno povedala, da je vse skupaj videti, kot da gre igro moči med opozicijo in koalicijo. To poznamo še iz časov, ko so bile stranke udeležene v drugačnih kombinacijah oz. koalicijah. In kaj smo ali ste s tem pridobili? Želeli bi si, da bi poslanci imeli neko distanco do družbenih sistemov kot so šolstvo, sodstvo, zdravstvo, saj zaradi takšnih prestižnih in brezsmiselnih igric in petelinjih bojev v parlamentu ti družbeni sistemi trpijo, njihove težave pa se ne rešujejo. Spet se na hrbtih zdravnikov in bolnikov dogaja politični obračun. Čakalne vrste se s tem prav nič ne skrajšujejo. O tem in kako se pripraviti na morebitni drugi val, bi se morali pogovarjati na odboru.
Na seji sem poudarila, da Zdravniška zbornica Slovenije, ki jo vodim, ostaja politično nevtralna, kar se nenazadnje kaže tudi v tem, da je odnos politike do zbornice ostal praktično enak – ali zelo podoben. Ministrstvu ni mar za naše znanje, ne za vire, s katerimi razpolagamo. Razen za seznam vseh članov zbornice, ki pa ga nismo želeli izročiti, smo pa v zameno ponudili redno in sprotno obveščanje članov po vseh informacijskih kanalih zbornice. To obveščanje smo izvajali brez kakšnega posebnega dogovora. Ministrstvo je želelo od nas dobiti seznam zdravnikov zasebnikov – tega zbornica od leta 2018 nima več, saj nam ga je z Zakonom o zdravstveni dejavnosti vzela leta 2017 pod vodstvom tedanje koalicije. Register imajo na ministrstvu, a ga ne znajo uporabljati.
Velika škoda je, da politika zdravniške zbornice, ki združuje več kot enajst tisoč zdravnikov in zobozdravnikov, kjer je torej skoncentrirano največ strokovnih izkušenj o zdravstvu, ni povabila k sodelovanju praktično v nobenem koraku, na naše pobude in vprašanja praviloma nismo dobili odgovora, če seveda odštejem tiste od vlade – ki so nas usmerjali nazaj na ministrstvo za zdravje.
Epidemija COVID-19 je zdaj uradno mimo. V času trajanja epidemije v javnosti kljub temu namenoma nismo kritizirali delovanja vlade in še posebej ne ministrstva za zdravje. Vendar nismo le od daleč opazovali dogajanja, temveč pošiljali številna vprašanja in pobude na vlado, ministrstvo za zdravje, NIJZ, ZZZS, JAZMP, TIRS in druge državne organe, od katerih smo pričakovali odgovore – vse povezane z aktualnimi razmerami v času epidemije. Tako še vedno ne vemo, na kakšen način so bili izbrani razni koordinatorji, kakšna navodila so dobili in kdo je ta navodila pripravil, kakšni so bili kriteriji za razdeljevanje osebne varovalne opreme in kako je bilo razdeljevanje izvedeno. Zakaj ni bilo omogočeno sodelovanje zasebnikov, čeprav so večkrat neposredno, pa tudi v javnosti ponujali svojo strokovno zdravniško in zobozdravniško pomoč in tudi prostore? Prav tako ne razumemo, da je MZ s tako lahkoto prepustilo naročanje in razdeljevanje OVO drugim ministrstvom. Ali so tam res tako nesposobni ali pa so bili v ozadju drugi interesi?
Zdravniška zbornica je tako lahko analizirala razmere le na podlagi slišanega s strani članov, ki so se nam ves čas oglašali in tudi z anketami med članstvom, ne da bi na sprejete ukrepe lahko kakorkoli vplivala. Ko se je zapletlo pri nabavi ventilatorjev in razdelitvi OVO, so vprašanja medijev prišla tudi do nas. Zakaj so bile mnenja in izjave zdravnikov glede ventilatorjev tako različna? Ne vemo, ker za ocenjevanje vemo zgolj iz medijev. Zdravniška zbornica pa lahko poda strokovno mnenje le na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokumentacije.
Ker nam uradna dokumentacija ni bila dostopna, nam tudi vsa dejstva iz dogajanj v DSO še niso znana. Zato se tudi nismo oglasili glede obtožb iz znanega slovenskega medija, saj še zbiramo podatke. Ko jih bomo dobili dovolj, bomo pripravili še našo izjavo.
Vrnimo se nazaj k epidemiji, ki je medicinska stroka, ki jo najbolje razumemo skozi številke in občutimo skozi ukrepe javnega zdravja. Ukrepe predlaga stroka na podlagi številk, sprejme jih pa politika, ki ima edina tudi ustrezno moč, da jih uresniči oz. zahteva uresničevanje ukrepov.
Številke nam bolj jasno povedo to, kar bi bilo brez njih nevidno. V zdravniški zbornici smo naredili primerjavo podatkov iz javnih objav: zanimalo nas je, koliko je bilo okuženih v skupini prebivalcev, ki so zaposlenih v zdravstvu, v DSO ter obolelih v DSO. Številke povedo, da je bilo dne 14. 4. od 1220 okuženih v tej združeni skupini 579 ljudi, to je 47,5% vseh potrjenih okužb. Deset dni kasneje je ta populacija bila zastopana v več kot polovici primerov prepoznane okužbe in tako je ostalo vse do 14. 5., ko je delež znašal že 52% vseh okužb. Še malo drugače: od vseh okuženih oseb je 30% zaposlenih v zdravstvu in DSO.
Večkrat smo brez vsakega uspeha poskušali priti do številk, ki so za nas prav tako pomembne – koliko je bilo okuženih zdravstvenih delavcev po posameznih poklicnih skupinah in po lokaciji njihovih delovnih mest. Izjava vladnega govorca in še nekaterih drugih, da »se vsi zdravstveni delavci niso okužili na delovnem mestu«, je neresna in zavajajoča. Podatki so torej bili znani, a so jih odgovorni prikrivali – kajti povedati bi morali tudi, da je do teh okužb prišlo ali zaradi pomanjkanja OVO ali zaradi neznanja zdravstvenih delavcev. To slednje je mogoče, a bolj malo verjetno. Še posebej če vemo, da so dobro organizirani zaposleni na intenzivnem oddelku infekcijske klinike in zobozdravniki v vstopnih točkah za nujne primere, po do sedaj znanih podatkih preživeli brez okužbe na delovnem mestu.
Pričakujem, da se bo odbor za zdravstvo državnega zbora ukvarjal tudi z vprašanjem zdravljenja stanovalcev DSO, ki so bili okuženi. Zato je pomembno vedeti, kako je okužba prišla do njih, saj je v domovih od 6. marca dalje veljala popolna prepoved obiskov. V domove so tako prihajali samo zaposleni. Prav tako je treba vedeti, da prostovoljno testiranje na SARS-coV2 niti za zdravstvene delavce ni bilo omogočeno, tudi ne kot samoplačniška preiskava. Nekateri DSO so v minulem epidemijskem valu bili žarišča epidemij in pričakovati je, da bo tako tudi v prihodnje, če se protokoli ne bodo spremenili.
Epidemije je uradno konec. Bolj točno, za nami je uradna razglasitev konca tega vala epidemije. Kar je na podlagi številk, poznanih javnosti, upravičeno. Večina ljudi ostaja vsaj delno zaskrbljenih, a hkrati zadovoljnih, da se lahko začnejo vračati k življenju, kot smo ga poznali prej.
Zdravniška zbornica opozarja, da je zdaj napočil čas za temeljite analize, ko bomo najprej v strokovnih krogih, potem pa še v javnosti, lahko povedali, kaj je šlo narobe in kaj moramo narediti ter pripraviti, da nam bo v naslednjem valu laže. Zdravniška zbornica je 24. 2. 2020 takratnemu ministru za zdravje poslala osem vprašanj – in čeprav je epidemije konec, vseh odgovorov še nismo dobili. Če sedanji minister meni, da zdravniška zbornica odgovorov na postavljena vprašanja ne potrebuje, pa jih potrebuje širša javnost in verjamem, da tudi poslanke in poslanci odbora za zdravstvo.
Verjamem, da se številni želijo in želite zahvaliti zdravstvenim delavcem in vsem, ki so skupaj z nami svoje delo med epidemijo odlično opravili. Prav je, da se to pove, a hkrati je treba povedati, da s takšnimi akcijami ne moremo zagotoviti tega, kar zdravstvo že v normalnih časih, še posebej pa v času epidemije potrebuje veliko bolj: dobre delovne razmere, dovolj zaposlenih in primerno plačilo. To pa je naloga politike in pristojnega ministrstva. Da iz ust zaposlenih in slabo nagrajenih delavcev ne bo slišati »ne ploskajte nam več«.
Dr. Zdenka Čebašek Travnik, dr. med
predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
Zapis je bil objavljen v Delu 3. 6. 2020. Oglejte si prispevek
tukaj >>>.
