Pravilnik o vsebini in poteku sekundarijata

Ur.l. št. 57/06

(čistopis)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju: zbornica) skladno s tretjim odstavkom 14. člena zakona o zdravniški službi na podlagi javnega pooblastila načrtuje, organizira, vodi, usklajuje in nadzira izvajanje sekundarijata.

2. člen

Zdravnik se po diplomi na medicinski fakulteti zaposli kot zdravnik sekundarij pod vodstvom mentorja v zdravstvenem zavodu, ki opravlja bolnišnično dejavnost ali osnovno zdravstveno dejavnost (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni izvajalec) na podlagi odločbe, ki jo izda zbornica.

V času sekundarijata, ki traja dve leti, opravlja zdravnik sekundarij prvih šest mesecev program pripravništva. Prvih šest mesecev opravlja zdravnik sekundarij delo na področju urgentne medicine po programu, ki ga predpiše minister, pristojen za zdravstvo. Ta program se zaključi s strokovnim izpitom.

Po opravljenem programu iz urgentne medicine kot prvem delu sekundarijata zdravnik sekundarij nadaljuje z drugim delom sekundarijata, ki traja še 18 mesecev, po programu, ki ga določi zbornica. Sekundarijat se zaključi s preizkusom usposobljenosti.

3. člen

Zdravnik sekundarij, ki pridobi pravico do opravljanja
specializacije, ne more prekiniti sekundarijata prej, kot v 30 dneh od izdaje odločbe o odobritvi specializacije. Sekundarij lahko prekine sekundarijat tudi v krajšem roku, kolikor s tem soglašata delodajalec in zbornica.

Specializacijo lahko prične po opravljenem strokovnem izpitu.

4. člen

Zdravnik sekundarij mora med opravljanjem sekundarijata delati polni delovni čas. Pod nadzorom mentorja ali pooblaščenega zdravnika se mora zdravnik sekundarij vključevati v turnusno delo in dežurno službo.

Porodniški dopust, služenje vojaškega roka in daljše odsotnosti (npr. odsotnost zaradi bolezni, ki je daljša od 30 zaporednih koledarskih dni), razen letnega dopusta, se ne vštevajo v sekundarijat. V primerih take odsotnosti se sekundarijat ustrezno podaljša. O dolžini podaljšanja in izvedbi programa sekundarijata odloča zbornica.

5. člen

Med opravljanjem sekundarijata se zdravniku sekundariju poverijo opravila, za katera se usposablja. Pri tem ga mora neposredno nadzirati mentor.

II. VSEBINA SEKUNDARIJATA

6. člen

Zdravnik sekundarij opravlja delo zdravnika na različnih oddelkih pooblaščenega izvajalca tako, da spozna, osvoji in obvlada vsa predpisana znanja, načela in veščine, ki jih predpisuje ta pravilnik.

7. člen

Po opravljenem programu iz urgentne medicine prične zdravnik sekundarij izvajati program na naslednjih strokovnih področjih:

I. obvezni del programa:

• interna medicina (v okviru katere je infektologija 1 do 2 meseca),
• kirurgija,
• pediatrija.

II. izbirni del programa:

• anesteziologija z reanimatologijo,
• dermatologija,
• družinska medicina,
• fizikalna medicina in rehabilitacija,
• nevrologija,
• okulistika,
• onkologija,
• ortopedija,
• otorinolaringologija,
• psihiatrija,
• ginekologija s porodništvom.

Določeni deli sekundarijata se lahko izvajajo v obliki organiziranega programa usposabljanja (vsebinsko zaključeni seminarji, tečaji, učne delavnice ipd.)

Podrobneje je vsebina sekundarijata s trajanjem posameznih delov programa opredeljena v prilogi št. 1 List sekundarija, ki je sestavni del pravilnika. Listine, kot je prijava za opravljanje sekundarijata, obvestila in potrdila ter navodilo za opravljanje sekundarijata izda zbornica.

8. člen

Sekundarijat poteka v ciklusih, ki trajajo najmanj dva meseca.

Zdravniki sekundariji začenjajo z delom na oddelkih iz obveznega dela programa, nato pa s programom nadaljujejo na ostalih strokovnih področjih iz prejšnjega člena.

9. člen

Zdravniku sekundariju se lahko program opravljenega sekundarijata delno ali v celoti všteva v program specializacije. Odločitev o tem sprejme na predlog odgovornega izvajalca specializacije in specializantovega mentorja zbornica.

III. PRIJAVA IN RAZPOREJANJE SEKUNDARIJEV

10. člen

Skladno s 21. členom zakona o zdravniški službi objavi minister, pristojen za zdravstvo, seznam oddelkov pri pooblaščenem izvajalcu za izvajanje sekundarijata, pri čemer določi tudi strokovna področja, za katera to velja.

Mrežo delovnih mest zdravnikov sekundarijev določa Ministrstvo za zdravstvo na predlog zbornice in je znano vnaprej in prilagojeno načrtovanemu številu zdravnikov sekundarijev v Sloveniji.

11. člen

Zbiranje prijav, koordinacija in razporejanje zdravnikov sekundarijev, evidentiranje in nadzor izvajanja sekundarijata sodi med javna pooblastila, ki jih izvaja zbornica.

12. člen

Zdravniki sekundariji se za opravljanje sekundarijata na posameznem obveznem ali izbirnem strokovnem področju v okviru programa prijavljajo po lastni želji. Ob prijavi kandidat predloži lasten predlog celotnega poteka sekundarijata. Za opravljanje sekundarijata se morajo kandidati prijaviti na zbornici najkasneje dva meseca pred predvidenim pričetkom dela.

Ob prijavi za delo na izbirnih strokovnih področjih, ki lahko traja najmanj en mesec, morajo sekundariji navesti najmanj dve izbirni strokovni področji.

13. člen

Zbornica o uskladitvi prijav z razpoložljivimi mesti obvesti kandidata za sekundarija najkasneje 14 dni pred nastopom dela.

14. člen

Če je v določenem obdobju število zdravnikov sekundarijev manjše od števila razpoložljivih delovnih mest, razporedi zbornica v okviru izbranega strokovnega področja zdravnike sekundarije po posameznih oddelkih
pooblaščenega izvajalca sorazmerno številu odobrenih delovnih mest na teh oddelkih.

V primeru, da je število zdravnikov sekundarijev večje od števila razpoložljivih delovnih mest, zbornica o tem obvesti Ministrstvo za zdravstvo.

IV. IZVAJANJE SEKUNDARIJATA IN MENTORSTVO

15. člen

Zbornica izda zdravniku ob pričetku izvajanja programa sekundarijata list sekundarija v katerem so opredeljeni namen, način in načela izvajanja ter vsebina programa usposabljanja.

List sekundarija je dokument, ki se lahko skladno s strokovnimi stališči spreminja.

Spremembe lista sekundarija sprejme svet za izobraževanje zdravnikov (v nadaljevanju: svet) na predlog komisije za sekundarijat (v nadaljevanju: komisija) komisija jih oblikuje na temelju priporočil in predlogov izvajalcev, kjer se izvaja sekundarijat, ustreznih strokovnih zdravniških združenj ter razširjenih strokovnih kolegijev posameznih strok.

16. člen

Sekundarijat se opravlja pod vodstvom nadzornega in neposrednega mentorja. Nadzorni mentor je lahko predstojnik oddelka, fakultetni učitelj, višji svetnik, svetnik, primarij ali specialist z najmanj petimi leti praktičnih izkušenj po opravljenem specialističnem izpitu. Neposredni mentor je specialist določene stroke.

Nadzorni mentor lahko odgovarja za največ tri zdravnike sekundarije hkrati, neposredni mentor pa samo za enega.

17. člen

Nadzorne mentorje imenuje minister za zdravstvo na predlog zbornice.

Neposredne mentorje imenuje zbornica na predlog nadzornih mentorjev.

18. člen

Nadzorni mentor skrbi, da se sekundarijat opravlja skladno s programom, nadzira usposabljanje sekundarija in je odgovoren za njegovo usposobljenost. V ta namen sodeluje z neposrednimi mentorji, spremlja in nadzira njihovo delo.

Nadzorni mentor ob koncu usposabljanja na posameznem strokovnem področju izpolni ocenjevalni list in ga pošlje komisiji.

19. člen

Neposredni mentor z navodili, praktičnim delom in z nasveti usposablja sekundarija za samostojno delo, s tem, da:

• mu dodeljuje opravila in naloge, ki jih mora praktično obvladati in ga pri tem nadzira,
• obravnava posamezna načela, ki naj jih obvlada pri samostojnem delu,
• skrbi, da se ne usmerja samo v ozko specialistično dejavnost,
• ga usmerja k poglabljanju teoretičnih znanj.

20. člen

Mentor je za svoje mentorsko delo osebno odgovoren. Če po mnenju sekundarija mentor svojega mentorskega dela ne opravlja ustrezno, lahko zbornica opravi strokovni nadzor.

Mentorja je mogoče razrešiti na podlagi njegove lastne zahteve, če se ob nadzoru ugotovi njegovo strokovno neustrezno delo ali, če preneha z delom v pooblaščeni ustanovi.

21. člen

Vprašanja, ki nastajajo v zvezi s sekundarijatom, obravnavata komisija in svet skladno svojimi nalogami in pooblastili.

V. PLAČEVANJE SEKUNDARIJATA

22. člen

Zdravnik sekundarij sklene s pooblaščenim izvajalcem delovno razmerje za čas opravljanja sekundarijata.
Sekundarijat se lahko opravlja tudi na lastne stroške. Pred pričetkom opravljanja programa sekundarijata na lastne stroške, po pridobitvi soglasja Ministrstva za zdravstvo, zdravnik sekundarij sklene z zbornico posebno pogodbo, s katero se urejajo medsebojne obveznosti v zvezi z razporejanjem in vodenjem programa sekundarijata.

23. člen

Zdravnik sekundarij prejema plačo na podlagi sklenjenega delovnega razmerja od svojega delodajalca.

Pooblaščenemu izvajalcu, ki usposablja zdravnika sekundarija, skladno s 25. členom zakona o zdravniški službi zagotavlja sredstva za plačilo osebnih dohodkov, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje proračun Republike Slovenije.

VI. PREIZKUS USPOSOBLJENOSTI

24. člen

Na podlagi zbranih ocen mentorjev svet po koncu sekundarijata odloči o načinu preverjanja strokovne usposobljenosti zdravnika sekundarija za samostojno delo. Sekundarijat se zaključi z zaključnim preglednim preizkusom usposobljenosti.

Zdravnik sekundarij se prijavi za opravljanje zaključnega preizkusa usposobljenosti najmanj en mesec pred željenim terminom. Kot prijava šteje oddaja izpolnjenega in podpisanega prijavnega obrazca iz priloge lista sekundarija.

Če svet ugotovi, da je zdravnik sekundarij opravljal svoje delo izredno uspešno, ga lahko zaključnega preglednega preizkusa znanja in usposobljenosti oprosti.

25. člen

Zaključni preizkus usposobljenosti poteka pred komisijo, ki jo imenuje svet.

Komisijo za preizkus usposobljenosti sestavljajo predsednik in dva člana, ki se jih imenuje izmed nadzornih mentorjev. Predsednik komisije za preizkus usposobljenosti in vsaj eden od članov sta s strokovnih področij interne medicine, kirurgije ter pediatrije ali psihiatrije ali ginekologije s porodništvom.

26. člen

Predsednik, člani komisije za preizkus usposobljenosti in kandidat morajo biti o kraju in času preizkusa usposobljenosti obveščeni najmanj 15 dni pred preizkusom.

Če sta kandidat ali član komisije za preizkus usposobljenosti iz opravičenih razlogov zadržana, morata najmanj pet dni pred preizkusom svoj izostanek opravičiti svetu. Ta določi nov termin za opravljanje preizkusa usposobljenosti.

Če kandidat neopravičeno ne pride na preizkus usposobljenosti ali odstopi od že pričetega preizkusa, se šteje, da preizkusa ni opravil.

27. člen

Preizkus usposobljenosti pred komisijo za preizkus usposobljenosti je teoretičen in praktičen. O poteku preizkusa usposobljenosti se za vsakega kandidata vodi zapisnik. Zapisnik podpišejo vsi člani komisije.

Administrativna dela v zvezi s preizkusom usposobljenosti vodi zbornica, ki hrani tudi vse gradivo.

28. člen

Oceni za zaključni pregledni preizkus usposobljenosti sta "opravil" in "ni opravil". O oceni sklepa komisija za preizkus usposobljenosti z večino glasov. Če kandidat pokaže izjemno, nadpovprečno znanje, lahko oceni izpitna komisija njegovo znanje z oznako "opravil s pohvalo". Taka odločitev komisije mora biti sprejeta soglasno.

Uspeh preizkusa usposobljenosti sporoči kandidatu predsednik komisije.

Po opravljenem programu sekundarijata se zdravniku sekundariju izda ustrezno potrdilo.

29. člen

Kandidat, ki zaključnega preizkusa usposobljenosti ni opravil, lahko preizkus ponovi dvakrat. Prošnjo za ponovno opravljanje preizkusa usposobljenosti mora poslati zbornici v 30 dneh po neuspešno opravljenem preizkusu. V prošnji mora navesti rok, v katerem želi ponovno opravljati preizkus usposobljenosti. Čas med enim in drugim preizkusom usposobljenosti ne sme biti krajši od dveh in ne daljši od šestih mesecev, kar določi zbornica. Ob ponovnem opravljanju preizkusa so vsi trije člani komisije za preizkus usposobljenosti člani sveta.

30. člen

Stroške za delo v zvezi s prvim opravljanjem preizkusa usposobljenosti, krije zbornica iz sredstev za opravljanje javnih pooblastil. Stroške za ponavljanje preizkusa usposobljenosti krije kandidat sam.

31. člen

Po opravljenem programu sekundarijata in opravljenem preizkusu usposobljenosti prejme zdravnik licenco za področje osnovne zdravstvene dejavnosti.

VII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

32. člen

Zdravniku, ki se je za samostojno delo usposobil v tujini, preveri dokumentacijo o usposobljenosti svet, ki zdravniku strokovno usposobljenost prizna, ali ne prizna, pod pogoji, kot se preverja znanje zdravnikov sekundarijev.

V primerih, ko svet zdravniku strokovne usposobljenosti ne prizna, določi, na katerih področjih mora zdravnik opraviti usposabljanje v okviru programa sekundarijata.

Stroške zbornice, nastale v zvezi s priznavanjem strokovne usposobljenosti, krije kandidat sam.

33. člen

O nepravilnostih v zvezi z izvajanjem sekundarijata odloča na podlagi pismene pritožbe predlagatelja (zdravnika sekundarija, mentorja) svet kot prvostopenjski pritožbeni organ.

Rok za pritožbo iz prvega odstavka tega člena je 30 dni od nastanka nepravilnosti.

O pritožbah zoper ta sklep odloča izvršilni odbor zbornice kot drugostopenjski pritožbeni organ na podlagi pisne pritožbe, ki mora biti vložena v roku 15 dni od prejema prvostopenjske odločbe. Sklep izvršilnega odbora je dokončen.

34. člen

Delodajalci, mentorji in zdravniki sekundariji lahko v primeru, da med opravljanjem programa sekundarijata nastane upravičeni sum o kršenju kodeksa medicinske deontologije Slovenije sprožijo postopek pred razsodiščem zbornice.

35. člen

Ta pravilnik se uporablja za zdravnike sekundarije, ki se bodo zaposlili kot sekundariji po uveljavitvi tega pravilnika in za zdravnike sekundarije, ki so se že pred uveljavitvijo tega pravilnika zaposlili kot zdravniki sekundariji in pričeli z opravljanjem programa pripravništva (Uradni list RS, št. 33/95, 60/95, 59/96 in 62/96) ter še niso začeli s programom drugega dela sekundarijata.

Za zdravnike sekundarije, ki so že pričeli opravljati program drugega dela sekundarijata pred uveljavitvijo tega pravilnika, se uporabljajo določila pravilnika o vsebini in poteku sekundarijata, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 39/93.

36. člen

Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati pravilnik o vsebini in poteku sekundarijata, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 39/93.

*********************************************************************

PRILOGA ŠT. 1

Zdravniška zbornica Slovenije

LIST ZDRAVNIKA SEKUNDARIJA

________________________________________________________________
ime in priimek

________________________________________________________________
naslov

________________________________________________________________
promoviral (kraj in datum)

Št.________

žig

Datum izdaje

Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije

*****

1. Vsebina, trajanje in organizacija sekundarijata

Sekundarijat traja skupno dve leti. Prvih 6 mesecev opravlja sekundarij delo na področju urgentne medicine, katerega program predpisuje Ministrstvo za zdravstvo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 59/92). Razpored tega dela sekundarijata po delovnih enotah, seznam znanj in opravljenih nujnih zdravniških ukrepov so opredeljeni v Listu zdravnika pripravnika. Sekundarijat po končanem programu urgentne medicine je sestavljen iz obveznega in izbirnega dela.

Sekundarijat po uspešno opravljenem delu s področja urgentne medicine obvezno poteka na oddelkih naslednjih strokovnih področij in v trajanju:

• interna medicina (v okviru katere je infektologija 1 do 2meseca) 8 mesecev,
• kirurgija 4 mesece,
• pediatrija 2 meseca.

Izbirni del lahko obsega kateregakoli izmed zgoraj naštetih področij ali enega ali več izmed spodaj naštetih, v poljubnem trajanju, vendar najmanj 1 mesec:

• anesteziologija z reanimatologijo,
• dermatologija,
• družinska medicina,
• fizikalna medicina in rehabilitacija,
• nevrologija,
• okulistika,
• onkologija,
• ortopedija,
• otorinolaringologija,
• psihiatrija,
• ginekologija s porodništvom.

Posamezni sklopi lahko tako trajajo največ:

****

2. Svojstvena znanja in veščine po sklopih

2.1. Interna medicina z infektologijo

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz interne medicine z infektologijo:

• obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja interne medicine:

  • zastoju srca in dihanja,
  • nezavestnem bolniku,
  • miokardnem infarktu,
  • akutni dihalni stiski,
  • krvavitvi iz prebavil,
  • zastrupitvah,
  • vseh vrstah šoka,
  • krčih,
  • podhladitvi in pregretju
    
• poznati mora diferencialno diagnostiko in smiselno ukrepanje pri naslednjih simptomih in znamenjih:

  • bolečinah različnih lokalizacij,
  • vrtoglavici in sinkopi,
  • krčih,
  • parezah in paralizah,
  • motnjah ritma,
  • srčnih šumih,
  • kašlju,
  • dispneji in motnjah dihanja,
  • zvečani in zmanjšani telesni temperaturi,
  • disfagijah,
  • motnjah prebave (obstipaciji in driski),
  • zlatenici,
  • krvavitvah iz prebavil, hemoptizi in hematuriji,
  • hemoraški diatezi,
  • hropenju v prsih in stridorju,
  • pri kožnih spremembah, sumljivih za internistično bolezen,
  • oteklinah okončin, sklepov in drugih delov telesa,
  • nenadni oslabelosti in izčrpanosti,
  • cianozi,
  • deliriju in drugih vedenjskih motnjah,
    
• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in osnovno oceno delovne sposobnosti pri naslednjih stanjih:
  

  • sladkorni bolezni,
  • boleznih ščitnice,
  • dislipidemijah,
  • različnih vrstah anemij,
  • vnetjih centralnega in perifernega živčevja,
  • venski insuficienci spodnjih okončin,
  • globoki venski trombozi in tromboflebitisu,
  • arterijski hipertenziji,
  • perikarditisu, endokarditisu in miokarditisu,
  • srčnem infarktu,
  • najpogostejših motnjah srčnega ritma,
  • srčnem popuščanju,
  • tuberkulozi,
  • obstruktivni pljučni bolezni,
  • vnetjih zgornjih in spodnjih dihal,
  • ulkusni bolezni,
  • vnetju črevesja,
  • boleznih tankega in debelega črevesa,
  • kroničnih hepatopatijah in vnetjih jeter in žolčnika,
  • kroničnem in akutnem pankreatitisu,
  • vnetjih sečil,
  • ledvični insuficienci,
  • sepsah,
  • nalezljivih okužbah, ki jih povzročajo bakterije, virusi in paraziti,
  • okužbah pri imunosuprimiranih bolnikih,
  • okužbah s HIV,
    
• obvladati mora indikacije za zdravljenje s posameznimi antibiotiki in protivirusnimi substancami,

  • stranskih učinkih zdravil,
  • vnetjih kože in podkožja,
    
• poznati mora ukrepe za preprečevanje ter zgodnjo diagnostiko:

  • vnetnih revmatičnih bolezni,
  • najpogostnejših bolezni lokomotornega aparata,
  • revmatične vročine,
  • bakterijskega endokarditisa,
  • globoke venske tromboze,
  • tuberkuloze,
  • ateroskleroze,
  • ledvične insuficience,
  • malignih obolenj,
  • aidsa,
    
• poznati mora:

  • epidemiologijo infekcijskih bolezni otrok in odraslih v Sloveniji,
  • osnove imunoprofilakse infekcijskih bolezni,
  • načela preprečevanja infekcijskih bolezni, vključno s poznavanjem zakona o infekcijskih boleznih,
    
• interpretirati mora znati naslednje diagnostične preiskave:
  • osnovne laboratorijske izvide,
  • osnovne radiološke preiskave, CT, NMR,
  • elektrokardiogram,
  • ultrazvok,
  • spirogram,
  • rezultate seroloških testov,
  • rezultate mikrobioloških in imunoloških preiskav,
  • antibiograme

Zdravnik sekundarij mora na področju interne medicine z infektologijo obvladati naslednje veščine:

• jemanje internistične anamneze,
• izvedba internističnega statusa,
• intradermalno, subkutano, intramuskularno in intravensko injiciranje,
• tehnike punkcije (venska, arterijska, plevralna, lumbalna, abdominalna),
• punkcije sklepa, burz in dajanje injekcij pri zunajsklepnem degenerativnem in vnetnemu revmatizmu,
• vstavitev venskega katetra v periferno in centralno veno,
• nastavitev infuzije,
• kateterizacija mehurja pri moškem in pri ženski,
• nazogastrična intubacija in izpiranje želodca,
• endotrahealna intubacija,
• kardiorespiratorna reanimacija,
• snemanje in interpretacija EKG,
• odvzem kužnih materialov za izolacijo povzročiteljev.

Priporočena literatura:

• Wilson JD, Braunwald E, Isselbacher KJ, Petersdorf RG, Martin JB, Fauci AS, Root RK, eds. Harrison's priciples of internal medicine. New York: McGraw-Hill, 1994,
• Kumar PJ, Clark ML, eds. Clinical Medicine. London, Bailliere Tindall, 1990,
• Kocijančič A, Mrevlje F, eds. Interna medicina. Ljubljana: EWO, Državna založba Slovenije, 1993
• Keber D, ed. Zdravljenje notranjih bolezni: algoritmi odločanja in ukrepanja. Ljubljana: Med Razgl, 1993
• Keber D, ed. Razpoznavanje notranjih bolezni: diagnostični algoritmi. Ljubljana: Med Razgl, 1994
• Marolt-Gomišček M, Radšel-Medvešček A. Infekcijske bolezni. Ljubljana: Tangram, 1993
• Hren-Vencelj H. Možnosti laboratorijske diagnostike mikrobnih povzročiteljev bolezni.
• Marolt-Gomišček M. Antibiotiki v vsakdanji praksi.

2.2. Kirurgija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz kirurgije:

• obvladati mora diagnostiko, triažo ter ukrepe pri urgentnih stanjih s področja kirurgije:
  • zastoju srca in dihanja,
  • nezavestnem bolniku,
  • šoku,
  • poškodbah,
  • drugih akutnih in življenjsko nevarnih stanjih s področja kirurgije
• poznati diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev, osnovno oceno delovne sposobnosti in rehabilitacije:
  • pri kirurških obolenjih,
  • pri poškodbah,
  • poznati osnovne kirurške instrumente,
  • poznati osnovni kirurški material,
• poznati način standardne metode sterilizacije in desinfekcije in čiščenja,
• poznati mora predoperativno pripravo in pooperativno vodenje operiranih bolnikov,
  rutinsko mora znati oskrbeti pogoste in tipične poškodbe,
• znati se mora primerno zaščititi pred sevanjem na delovnem mestu,
• poznati mora preventivne ukrepe za tetanus in preprečevanje poškodb,
• znati mora interpretirati rentgenske izvide najpogostejših poškodb,
• znati mora asistirati pri operacijah.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju kirurgije:

• jemanje specifične kirurške anamneze,
• izvedba kirurškega statusa za posamezen organski sistem,
• prevezo in čiščenje ran,
• kirurško zdravljenje ran,
• odpiranje in zapiranje površnega dela operativne rane,
• odstranjevanje drenažnih materialov,
• Heimlichov manever,
• imobilizacijo zlomov,
• tehnike hemostaze,
• šivanje ran,
• drenažo panaricijev in abscesov,
• ablacijo nohta,
• lokalno in prevodno anestezijo,
• odstranitev ateromov, manjših lipomov, ter tujkov kože in
• podkožja,
• ekscizijo bradavic in nevusov,
• incizijo tromboziranega hemoroida,
• repozicijo parafimoze,
• razpoznavo najpogostejših poškodb in bolezni iz standardnih,
• rtg posnetkov.

Priporočena literatura:

• Smrkolj V. Praktikum ambulantne kirurgije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1990.
• Smrkolj V, et al. Kirurgija. Ljubljana: Sledi, 1995.
• Izbrana poglavja Podiplomskih tečajev kirurgije za zdravnike splošne medicine, Katedra za kirurgijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
• Žakelj V. Nenadna kirurška obolenja v trebuhu.

2.3. Pediatrija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz pediatrije:

• obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih:
  • zastoju srca in dihanja,
  • šoku pri otroku in mladostniku,
  • nezavesti pri otroku in mladostniku,
  • srčni dekompenzaciji pri otroku in mladostniku,
  • motnjah ritma pri otroku in mladostniku,
  • akutni respiratorni insuficienci pri otroku in mladostniku,
  • hipoglikemiji pri otroku in mladostniku,
  • krčih pri otroku in mladostniku,
  • anafilaktičnem šoku pri otroku in mladostniku,
  • zastrupitve v otroškem in mladostniškemobdobju,
• poznati mora diferencialno diagnostiko in smiselno ukrepanje pri naslednjih simptomih in znakih pri otrocih in mladostnikih:
  • povišani telesni temperaturi,
  • ikterusu,
  • bruhanju,
  • glavobolu,
  • akutnih motnjah vida,
  • poliuriji,
  • polidipsiji,
  • nenapredovanju na teži in višini,
  • izgubi ali prekomernem pridobivanju teže,
  • zastoju v psihomotornem razvoju ali psihomotorni retardaciji,
  • enurezi in enkoprezi,
  • motnjah v spolnem razvoju,
• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in možnosti rehabilitacije pri naslednjih stanjih:
  • otroških boleznih z izpuščajem,
  • najpogostejše bolezni zgornjih dihal (otitis, rinitis, rinofaringitis),
  • krup,
  • bolezni spodnjih dihal,
  • astmo,
  • gastroenterocolitis,
  • urinarne infekte,
  • meningitis in meningoencefalitis,
  • epilepsijo v otroštvu,
  • vročinske krče,
  • anemije pri otrocih in mladostnikih,
  • najpogostejša parazitarna obolenja v otroštvu,
  • najpogostejših vrojenih presnovnih motenj,
  • sladkorne bolezni pri otrocih in mladostnikih,
  • malignomov pri otrocih in mladostnikih,
  • motenj prehranjevanja - anorexiji nervosi in bulimiji pri mladostnikih,
  • najpogostejših alergičnih bolezni in kolagenoz pri otrocih in mladostnikih,
  • najpogostejše in najresnejše ortopedske bolezni v otroštvu,
• znati oskrbeti novorojenca po porodu:
  
  • pregledati novorojenca,
• poznati zakonodajo s področja preprečevanja otroških bolezni v Sloveniji,
• znati voditi preventivne preglede šolarja in otroka, poznati koledar cepljenja otrok,
• poznati problematiko trpinčenega otroka,
• poznati epidemiologijo obolevnosti otrok,
• poznati razloge za najpogostejše malformacije pri otroku in možnosti njihove preventive.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine v pediatriji:

• pregled novorojenčka in upoštevati specifičnosti pri pregledu otrok in mladostnikov,
• ocena otrokovega telesnega in duševnega razvoja,
• otoskopijo pri otroku,
• pregled vida in sluha pri otroku,
• nazogastrično intubacijo in izpiranje želodca,
• reanimacijo pri otroku,
• zbiranje urina in fecesa za laboratorijsko analizo,
• transport novorojenca.

Priporočena literatura:

• Kržišnik C, ed. Izbrana poglavja iz pediatrije. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1991, 1992, 1993.
• Behrman RE, Vaughn VC. Nelson textbook of paediatrics. Philadelphia: WB Saunders, 1991.
• Mardešič D. Pediatrija. Zagreb: Školska knjiga, 1989.

2.4. Psihiatrija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz psihiatrije:

• obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih:
  • akutnih oblikah shizofrenskih in drugih funkcijskih psihoz,
  • akutnih oblikah organskih psihoz,
  • delirantnem, maničnem, depresivnem in paranoidnem sindromu,
  • zapletih zaradi uživanja psihotropnih snovi,
  • paničnih stanjih,
  • konverzivnih in drugih akutnih nevrotičnih dekompenzacijah,
  • samomorilni krizi,
• diagnosticirati, obravnavati in poznati kriterije za napotitev pri:
  • kriznih reakcijah,
  • anksioznih in fobičnih stanjih,
  • vseh oblikah depresij,
  • psihosomatskih disfunkcijah,
  • seksualnih disfunkcijah,
  • raznih oblikah nevrotičnega reagiranja,
  • boleznih odvisnosti,
  • vseh oblikah psihoz,
  • vseh oblikah demenc in drugih oblikah duševnih motenj zaradi možganskih motenj zaradi možganskih okvar,
• poznati osnovna načela za ocenjevanje delanezmožnosti pri vseh oblikah duševnih motenj in bolezni,
• znati sodelovati z vsemi, ki sodelujejo v zdravljenju in rehabilitaciji psihiatričnega bolnika,
• poznati tehnike pogovora in ustreznih komunikacij z bolnikom,
• poznati delovanje Balintovih skupin,
• prepoznavati in odpravljati rizične dejavnike za mentalno zdravje,
• uporabljati tehnike kratke in usmerjene psihoterapije,
• prepoznati motnje v družinskih odnosih,
• poznati razloge za napotitev na družinsko terapijo,
• poznati pomen in možnosti diagnostičnih in terapevtskih postopkov.

Sekundarij mora na področju psihiatrije obvladati naslednje veščine:

• psihiatrični intervju,
• osnovne psihoterapevtske metode,
• prepoznavanje in razumevanje medsebojnih dogajanj v družini,
• svetovanje svojcem pri zdravstvenih problemih v družini.

Priporočena literatura:

• Milčinski L, ed. Psihiatrija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986.

2.5. Ginekologija s porodništvom

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja ginekologije s porodništvom:

• obvladati mora diagnostiko, triažo in ukrepe pri urgentnih stanjih nosečnosti in poroda:
  • poznati znake za začetek poroda,
  • triažirati nosečnico domov oziroma v ambulantni nadzor, oddelek za patološko nosečnico, v porodni blok,
  • ocenjevati zrelost cerviksa,
  • poznati probleme prezgodnjega razpoka jajčnega mehurja,
  • poznati probleme prezgodnjega poroda,
  • poznati probleme prolongirane nosečnosti in prave prenešenosti,
• poznati principe vodenja nosečnosti:
  • znati določiti gestacijsko starost,
  • poznati rokovnik UZ preiskav,
  • diagnosticirati rizične nosečnosti in ustrezno ukrepati,
  • diagnosticirati nosečnostni diabetes,
  • diagnosticirati EPH gestoze,
  • diagnosticirati in zdraviti respiratorni infekt in uroinfekt,
  • poznati zdravila, ki so v nosečnosti dovoljena oziroma prepovedana,
  • svetovati način življenja nosečnice (prehrana, splošna in intimna higiena, telesna in spolna aktivnost in podobno),
  • znati voditi normalen porod,
  • poznati indikacije za indukcijo in stimulacijo poroda,
  • znati odčitati intrapartalni CTG,
  • poznati indikacije za mikroanalizo fetalne krvi,
  • poznati zdravila za lajšanje popadkov,
  • poznati principe porodne analgezije,
  • poznati indikacije za porodniške operacije,
  • znati asistirati pri porodniških operacijah,
• poznati najpogostejše komplikacije porodne dobe:
  • poznati indikacije za dajanje zdravil (uterotonika, antibiotika),
  • poznati probleme povezane z dojenjem,
  • poznati znamenja poporodnih psihoz,
  • poznati probleme otročnic po carskem rezu,
• poznati cilje načrtovanja družine:
  • poznati kontraindikacije za različne kontracepcijske metode,
  • poznati principe obravnavanja neplodnosti in stopenjsko diagnostiko,
• poznati zakonodajo iz delovnih pogojev v nosečnosti:
  • poznati zakonodajo iz področja delovne sposobnosti pri ginekoloških bolezni,
  • poznati principe bolniškega staleža v nosečnosti in ginekoloških bolezni.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine s področja ginekologije s porodništvom:

• jemanje specifične anamneze (izpolnitev porodnega zapisnika),
• zunanjo in notranjo porodniško preiskavo,
• vodenje normalnega poroda,
• amniotomijo,
• epiziotomijo,
• oskrbeti manjšo rupturo nožnice in šivanje presredka,
• ginekološka preiskava,
• jemanje različnih brisov (nožnična čistoča, bris na malignost),
• Schillerjev test,
• tehnika in interpretacija kolposkopije,
• vstavitev in odstranitev IUV.

Priporočena literatura:

• Chamberlain GVP, Levis TLT. Obstetrics by ten teachers. London: Arnold, 1990.
• Chamberlain GVP, Levis TLT. Gynaecology by ten teachers. London: Arnold, 1989.

2.6. Anesteziologija z reanimatologijo

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja iz anesteziologije in reanimatologije:

• priprava bolnika na operativni poseg,
• ocena tveganja anestezije glede na spremljajoče bolezni, na nujnost operacije in glede na starost bolnika,
• priprava nujnega bolnika za prevoz z reševalnim avtomobilom,
• zdravljenje šokiranega poškodovanca ob sprejemu v bolnišnico,
• zdravljenje akutne dihalne stiske,
• vzdrževanje proste dihalne poti s preprostimi pripomočki in brez njih,
• kardiorespiratorna reanimacija s principi kardioloških in travmatoloških dodatnih postopkov oživljanja,
• organiziranje oživljanja v svojem delovnem okolju z vsakoletnim rednim ponavljanjem postopkov,
• poznavanje indikacij, odmerkov in učinkov pomirjeval, uspaval, analgetikov, in relaksantov,
• postavljanje indikacije za endotrahealno intubacijo in ocena o njeni izvedljivosti pri anatomskih ali patoloških spremembah tkiv vzdolž zgornje dihalne poti,
• poznavanje principov zdravljenja s kisikom,
• zmožnost izbire in izvajanja umetnega, asistiranega manualnega ali mehaničnega dihanja,
• ocenjevanje zavesti in preostalega učinka zdravil pri bolniku po operaciji in anesteziji,
• poznavanje principov intenzivne nege z interpretacijo plinske analize in biokemičnih kazalcev.

Zdravnik sekundarij mora na področju anesteziologije z reanimatologijo obvladati naslednje veščine:

• temeljni postopki oživljanja,
• umetno dihanje z usti, z masko in s pomočjo drugih pripomočkov,
• merjenje parametrov življenskih funkcij (zavest, dihala, obtočila),
• uvajanje žrelnih in nosnih tubusov,
• endotrahealna intubacija,
• uvajanje intravenskih kanil,
• uvajanje perifernih flebokatetrov,
• uvajanje želodčnih in uretralnih cevk,
• diagnostična laringoskopija,
• določanje krvne skupine, sestavljanje in apliciranje infuzij,
• vse delo z bolnikom ob upoštevanju sodobnih zaščitnih mer (hepatitis, HIV).

Priporočena literatura:

• Paver-Eržen, ed. Podiplomski tečaj iz anesteziologije. Portorož, april 1993. Ljubljana: Inštitut za anesteziologijo, 1993.
• Temeljni in dodatni postopki oživljanja pred sprejemom v bolnišnico. Okrogla miza. In: Smrkolj V, ed. Zbornik predavanj XXIX podiplomskega tečaja iz kirurgije za zdravnike splošne prakse. Ljubljana: Klinični Center in Katedra za kirurgijo Medicinske fakultete, 1993: 173-288.
• Anestezija in izbrane kirurške bolezni. In: 12 Derčevi dnevi. Zbornik predavanj. Ljubljana: Medicinska fakulteta in Pediatrična klinika, 1990: 243-99.
• Petrun M. Kombinirana intravenska anestezija. Med Razgl 1991: 30: 367-79.

2.7. Dermatologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja dermatologije:

• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in možnosti rehabilitacije pri naslednjih stanjih:
  • virusnih, bakterijskih in glivičnih vnetjih kože,
  • kožnih parazitih,
  • malignomih kože,
  • alergijskih obolenjih kože,
  • obolenjih las in nohtov,
  • generaliziranem pruritusu,
  • prirojenih okvarah kože,
  • aknah, rosacei, perioralnem, kontaktnem in seboroičnem dermatitisu,
  • psoriazi,
  • paraneoplastičnih dermatozah,
  • fotodermatozah,
  • krčnih žilah in golenji razjedi,
  • spolno prenosnih kožnih boleznih,
• poznati mora preprečevanje, zgodnjo detekcijo in smiselno svetovati pri malignomih kože,
• poznati mora zakonska določila, ki se nanašajo na spolno prenosne kožne bolezni
• znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se uporabljajo v dermatologiji in poznati razloge za njihovo uporabo,
• odvzeti mora znati material za mikrološko, bakteriološko, parazitološko in histološko analizo.

Zdravnik sekundarij mora na področju dermatologije obvladati naslednje veščine:

• jemanje dermatološke anamneze,
• pregled dermatološkega bolnika,
• jemanje brisov,
• predpisovanje dermatoloških preparatov,
• aplikacija lokalnih zdravil,
• sklerozacija varic.

Priporočena literatura:

• Jakac D. Dermatologija i venerologija. Beograd: Medicinska knjiga, 1989.
• Fritsch P. Dermatologie. Berlin: Springer, 1990. 

2.8. Fizikalna medicina in rehabilitacija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja fizikalne medicine in rehabilitacije:

• poznati osnovne smernice celovite rehabilitacije in balneoterapije,
• poznati osnovne metode fizikalne medicine,
• poznati diagnostiko in terapijo okvar gibal zaradi posledic bolezni ali poškodb,
• poznati indikacije in kontraindikacije napotitev na medicinsko rehabilitacijo,
• poznati osnovne smernice za uporabo in predpisovanje tehničnih pripomočkov.

Zdravnik sekundarij mora na področju fizikalne medicine in rehabilitacije obvladati naslednje veščine:

• osnovne preiskovalne metode in testiranja, ki se uporabljajo v FMR,
• metode medicinske rehabilitacije,
• rehabilitacijsko ocenjevanje aktivnosti,
• osnovne smernice za predpisovanje osnovnih tehničnih pripomočkov,
• funkcionalno testiranje in oceno preostale funkcionalne sposobnosti.

Priporočena literatura:

• Ačimovič-Janežič et al. Celovita rehabilitacija pacientov s hemiplegijo po ICV. Ljubljana, 1993.
• Marinček Č. Tehnologija in kvaliteta življenja v starosti. Ljubljana, 1995.
• Matoic B. Fizikalna medicina za zdravnike splošne prakse. Ljubljana, 1995.
• Mednarodna zveza za fizikalno medicino in rehabilitacijo. Fizikalna medicina in rehabilitacija. Ljubljana, 1995.

2.9. Nevrologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja nevrologije:

• obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja nevrologije:
  • obravnava bolnika z motnjami zavesti,
  • obravnava bolnika z epileptičnimi napadi,
  • obravnava bolnika s cerebrovaskularnim inzultom,
  • obravnava bolnika z akutnimi ohromitvami drugih vzrokov
• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in možnosti rehabilitacije pri naslednjih stanjih:
  • cerebrovaskularnih boleznih,
  • glavobolu,
  • intrakranialnih ekspanzivnih procesih,
  • epilepsiji,
  • motnjah gibanja,
  • okvarah perifernega živčevja,
  • interpretirati mora znati izvide osnovnih preiskovalnih metod v nevrologiji.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine v nevrologiji:

• nevrološki pregled,
• pregled očesnega ozadja,
• vstavljanje nazogastrične sonde,
• kateterizacija mehurja pri moškem in ženski.

Priporočena literatura:

• Lavrič A. Klinična nevrološka preiskava. Ljubljana: Medicinski razgledi 1983; 6: 1-160.
• Mumenthaler M. Neurology. 3rd English ed (ali 8th German ed). New York, Stuttgart: Thieme, 1990.
• Russell RWR, Wiles CM, eds. Neurology. Oxford: Heinemann, 1987.

2.10. Okulistika

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja okulistike:

• obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja okulistike:
  • glavkomskem napadu,
  • tujkih v očesu,
  • poškodbah očesa,
  • svetlobnih poškodbah očesa,
  • kemičnih poškodbah očesa,
  • emboliji arterije centralis retine,
  • hemoftalmosu,
  • odstopu mrežnice,
  • nenadni slepoti,
• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in možnosti rehabilitacije in oceno osnovne delovne sposobnosti pri naslednjih stanjih:
  • glavkomu,
  • motnjah refrakcije,
  • katarakti,
  • vnetjih oči,
• poznati najpogostejše razloge za izgubo vida in ukrepe pri njih,
• znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se uporabljajo v okulistiki in poznati razloge za njihovo uporabo.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju okulistike:

• pregled zunanjega očesa,
• pregled očesnega ozadja,
• pregled vida,
• tonometrija,
• odstranitev tujkov iz roženice in konjunktive.

2.11. Onkologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja onkologije:

• poznati mora dejavnike tveganja in možnosti preventive rakavih bolezni ter načela in priporočila za aktivno presejanje navidezno zdrave populacije,
• poznati zgodnjo diagnostiko najpogostejših malignomovi,
• seznanjen mora biti s preiskovalnimi metodami v onkologiji, njihovim namenom, dometom in interpretacijo ter poznati njihovo uporabnost v kliniki,
• pravilno mora znati napotiti rakavega bolnika,
• seznaniti se mora z vsemi tremi terapevtskimi modalitetami,
• zdravljenja, in sicer z osnovami onkološke kirurgije, radioterapije in kemoterapije,
• poznati mora stranske učinke vseh treh modalitet zdravljenja in možnosti njihovega preprečevanja oziroma učinkovitega zdravljenja,
• obvladati mora podporno terapijo pri najpogostejših težavah, ki spremljajo rakave bolezni,
• obvladati mora podporno terapijo terminalnega bolnika,
• pomagati terminalnemu bolniku pri reševanju njegovih psihosocialnih težav.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju onkologije:

• pregled bolnika, usmerjen v odkrivanje malignih bolezni,
• diagnostične preiskave za zgodnje odkrivanje malignomov.

Priporočena literatura:

• Cancer: causes, occurence and control. Lyon: IARC 1990 (IARC Sci Publ;102).
• UICC: Manual of clinical oncology. Berlin, Springer 1990.
• Pompe-Kirn V, Primic-Žakelj M, Ferligoj A, Škrk J. Zemljevidi incidence raka v Sloveniji 1978-1987. Ljubljana: Onkološki inštitut, 1992.
• DeVita VT, jr, Hellman S, Rosenberg SA, eds. Cancer. Principles and practice of oncology. Philadelphia: Lippincott, 1989.

2.12. Ortopedija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja ortopedije:

• prepoznati urgentna stanja s področja ortopedije in ob njih smiselno ukrepati,
• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in možnosti rehabilitacije in oceno osnovne delovne sposobnosti pri naslednjih stanjih:
  • obolenjih hrbtenice,
  • obolenjih in poškodbah sklepov,
  • kongenitalnih anomalijah na področju ortopedije,
  • mišičnih in živčno-mišičnih obolenjih,
• znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se uporabljajo v ortopediji in poznati razloge za njihovo uporabo.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju ortopedije:

• jemanje specifične ortopedske anamneze,
• pregled ortopedskega bolnika,
• periartikularne infiltracije in blokade,
• intraartikularna blokada kolena in rame,
• aplikacija mavca in opornic.

Priporočena literatura:

• Srakar F. Ortopedija. Ljubljana: Sledi, 1994.
• Adams. Outline of Orthopaedics. London: Churchill Livingstone, 1990.
• Reichelt A. Orthopadie. Stuttgart: Enke Verlag, 1993.
• Ruszkowski. Ortopedija. Zagreb: Jumena, 1986.
• Matasović, Strinović. Dječja ortopedija. Zagreb: Medicinska knjiga, 1986.

2.13. Otorinolaringologija

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednja znanja s področja otorinolaringologije:

• obvladati mora ukrepe pri naslednjih urgentnih stanjih s področja otorinolaringologije:
  • tujek v grlu in žrelu,
  • vnetne in alergične otekline sluznice žrela in grla,
  • tujek v sluhovodu in nosu,
  • epistaksa,
• poznati mora diagnostiko, terapijo, zaplete, kriterije za napotitev in možnosti rehabilitacije in oceno osnovne delovne sposobnosti pri naslednjih stanjih:
  • vnetjih nosu in obnosnih votlin,
  • vnetjih grla, žrela in sapnika,
  • vnetjih zunanjega in srednjega ušesa,
  • malignome s področja otorinolaringologije,
  • poškodbah na ORL področju,
• poznati mora indikacijo za tonzilektomijo, znati mora interpretirati osnovne preiskovalne metode, ki se uporabljajo v otorinolaringologiji in poznati razloge za njihovo uporabo.

Zdravnik sekundarij mora obvladati naslednje veščine na področju otorinolaringologije:

• jemanje otorinolaringološke anamneze,
• pregled otorinolaringološkega bolnika,
• orientacijski pregled sluha,
• izpiranje sluhovoda,
• odstranitev tujkov iz sluhovoda, nosu in žrela,
• sprednja in zadnja nosna tamponada,
• konikotomija,
• Heimlichov postopek.

Priporočena literatura:

• Kambič V. Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska Knjiga, 1984.
• Kambič V, Fischinger J, Gale N, Radšel Z, Žargi M. Hripavost. Ljubljana: Lek, 1986.
• Kambič V, Fischinger J, Gale N, Šmid L, Vovk M, Žargi M, Župevc A. Otekline na vratu. Ljubljana: Univerzitetna klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo, 1986.
• Kambič V, Fischinger J, Gale N, Podboj J, Šmid L, Žargi M, Župevc A. Bolezni žrela. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1988.
• Strokovni članki v Zdravniškem vestniku in Medicinskih razgledih.

*********************************************************************
(Objavljeno 23.12.1997)

*********************

(1) Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) (Uradni list RS, št. 98-4618/1999), objavljen 3.12.1999, velja od 18.12.1999, določa:

"92. člen

Do izdaje izvršilnih predpisov po tem zakonu se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, naslednji predpisi:

3. pravilnik o vsebini in poteku sekundarijata (Uradni list RS, št. 83/97),

********************

(2) Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o vsebini in poteku sekundarijata (Uradni list RS, št. 39-1904/2000), objavljen 12.5.2000, velja od 20.5.2000 in se uporablja od 1.6.2000

********************

(3) Dopolnitve pravilnika o vsebini in poteku sekundariata (Uradni list RS, št. 50-2735/2001), objavljene 15.6.2001, veljajo od 16.6.2001

********************

(4) Pravilnik o dopolnitvi pravilnika o vsebini in poteku sekundarijata (Uradni list RS, št. 61-2957/2002), objavljen 12.7.2002, velja od 13.7.2002

********************

(5) Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o vsebini in poteku sekundarijata (Uradni list RS, št. 43-1951/2004), objavljen 26.4.2004, velja od 27.4.2004

********************

(6) Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o vsebini in poteku sekundarijata (Uradni list RS, št. 57/2006), objavljen 2.6.2006, velja od 3.6.2006